Peking (Beijing [bə́jdžíng-], kitajsko, ‘severna prestolnica’), glavno mesto Kitajske, v provinci Hebei, neposredno pod osrednjo upravo, 6,7 mln. preb. (aglomeracija 9,5 mln.), na s. obrobju Kitajskega nižavja, dobre prometne povezave, na Z in S obdano z gorovjem, na V odprto proti morju. Zgodovina mesta se kaže v pravilnem kvadratnem tlorisu Zunanjega mesta (Kitajsko mesto), v Notranjem mestu (Mandžursko mesto) in v Prepovedanem ali Škrlatnem mestu, obdanem s 7 m visokim zidom in vodnim prekopom. Nekdanja cesarska palača s številnimi templji, palačami in jezeri je danes zelo obiskan muzej; v okolici so ministrstva, partijske zgradbe in vladno središče. Tradicionalna pritlična stanovanjska gradnja z majhnimi notranjimi dvorišči, ki je značilna za ves Peking, se polagoma umika zahodni, smotrnejši gradnji stolpnic. Peking je upravno in kulturno središče Kitajske, s številnimi univerzami in višjimi šolami, muzeji, narodno knjižnico, botaničnim in živalskim vrtom in centrom za jedrske raziskave. V zadnjih desetletjih se naglo razvija v industrijsko središče: strojna, jeklarska, tekstilna, usnjarska, kemijska, elektroindustrija, industrija porcelana, motornih vozil, elektronika (delež proizvodnje sicer še močno zaostaja za Šanghajem). Mednarodno letališče.
Zgodovina: območje okrog Pekinga je bilo naseljeno že v predzgodovinskem obdobju (pekinški človek). V 13./14. st. glavno mesto dinastije Jian; od 1423 prestolnica cesarjev dinastije Ming, nato glavno mesto mandžurske dinastije (Čing); 1928 ga je zavzel Kuomintang; od 1949 glavno mesto.
Dostopnost