Kelti (grško Keltoi, latinsko Galli in Celtae), skupina ljudstev; prvič jo omenja Herodot: živeli naj bi s. od Sredozemlja poleg Skitov. Kot nasprotniki Rima se pojavijo najprej v Italiji, in to z imenom Galci (390 pr. n. š.: poraz Rimljanov ob Aliji, Brenusovo obleganje Rima), pozneje tudi v Grčiji (279 pr. n. š. v Delfih) in Mali Aziji; tam jih je Atal I. (kot Galačane) naselil v osrednji Anatoliji. Jezikovni ostanki (napisi), krajevna imena, osebna imena in imena ljudstev opozarjajo na naselitveno območje Keltov v srednji in jugozahodni Evropi. Arheologija (najdbe segajo v 13. st. pr. n. š.) poskuša povezati značilni latenski slog (latenska doba), ki je nastal v srednji Franciji (marnska kultura), srednjem Porenju, s. Bavarski in jz. Češki, z izsledki jezikoslovja in s podatki iz zgodovinskih virov, da bi ugotovila izvorno območje keltskih plemen in potek njihovega razseljevanja. K drugotnemu naselitvenemu območju (glavno razseljevanje ok. 800 pr. n. š.) sodijo Švica, Iberski polotok (Keltski Iberci), s. in v. Italija (ok. 396–181 pr. n. š.; Bologna; 390 pr. n. š. so oplenili tudi Rim), srednja Nemčija, Šlezija in Mala Poljska, s. Češka in Moravska (Boji), Transilvanija, dežele ob srednji in spodnji Donavi, osrednja Anatolija in Britansko otočje. To naselitveno območje Keltov se je zelo zožilo zaradi asimilacije (Keltski Iberci, Galačani), pritiska Germanov in rimske zasedbe najprej Galije (Cezar), nato Panonije, predalpskega sveta, Porenja in Britanskega otočja. Najbolje sta znani politična in družbena organizacija Keltov v Galiji. Obstajala so majhna ozemlja, imenovana po plemenih; vodilni sloj je vladal omejenemu območju in se je zaradi teženj po prevladi izmenično združeval. Na posameznih plemenskih območjih so od 2. st. pr. n. š. gradili osrednja utrjena naselja (opidum), trdnejše plemenske skupnosti ali države pa niso nikoli ustvarili. Kelti so imeli zelo razvito poljedelstvo in umetnost (keltska umetnost) ter deloma mehanizirano obrt. Poznali so lončarsko vreteno in stružnico. Pomembni so dosežki pri predelavi železa, pridobivanju soli, predelavi stekla in emajliranju (latenska kultura). Kelti so trgovali predvsem s kmetijskimi izdelki (prekajeno meso). V religiji so se prepletali čarovništvo, mitološko izročilo in od sredozemskih visoko razvitih kultur prevzete predstave; v pozni dobi so božanstva upodabljali v človeški podobi (Epona, Kernun, Belen s kladivom, kult matron), pogosto v povezavi z bitji v živalski podobi, ta so na začetku celo prevladovala (konj, merjasec, jelen). Kult je potekal v svetih gajih in na omejenih prostorih (štirikotni nasipi). Vodili so ga druidi; ti so tudi prerokovali, skrbeli za praznični koledar in sodelovali pri sojenju. Omenjeni so tudi bardi. Recitirali so junaške epe. Višje knjižne oblike kulture niso ustvarili do pokristjanjenja (novokeltska umetnost). – Ob prodiranju ob Savi in Donavi so se Kelti na Balkanu pomešali z Iliri; ok. 300 pr. n. š. so poselili Vzhodne Alpe in sv. del slovenskega ozemlja: v Podravju, Posavju, Savinjski dolini in na Dolenjskem je živelo keltsko pleme Tavriskov; proti njim so Rimljani 129 pr. n. š. poslali kazensko ekspedicijo. Na Koroškem je bilo središče Norikov; njihovo kraljestvo (Norik) si je Rim dokončno podvrgel 15 pr. n. š. – Potomci Keltov so še danes npr. v Walesu, na Irskem in v Bretanji.
Dostopnost