kupola [italijansko], obok nad krožnim, kvadratnim ali večkotnim tlorisom; lahko je polkrožen (krogelna kupola) ali sploščen (sploščena kupola). Prehod med spodnjim kvadratnim ali večkotnim prostorom in temeljnim krogom kupole ustvarjajo trompe ali sferični trikotniki, pendanti (pendantivna kupola). Pri viseči (podporni, češki) kupoli je njen temeljni krog očrtan kvadratu, ki ga kupola prekriva. Konzolna kupola ima nepravi obok iz kamnov, položenih v krogu tako, da segajo drug čez drugega. – Kupole pogosto stojijo na cilindričnem, bobnu podobnem podnožju, predrtem z okni (tambur, boben). Na temenu kupole je krožna odprtina (oko, oculus) ali laterna. V renesansi so bile pogoste dvojne kupole; notranje in zunanje, nekoliko bolj strme zaščitne kupole. – Kupole so že v starem veku gradili v jz. Aziji (6. st. pr. n. š.), konzolne kupole v kupolnih grobovih v Mikenah (Atrejeva zakladnica). Graditev kupol se je razvila predvsem v rimski in bizantinski arhitekturi (Panteon v Rimu, 27 pr. n. š., Hagia Sofia v Carigradu, 537 n. š.). Izjemne kupole so nastale v renesansi (stolnica v Firencah, cerkev sv. Petra v Rimu), prav tako v baroku (cerkev Karla Boromejskega na Dunaju).
Dostopnost