filmska kamera, fotografska naprava, ki na film posname zaporedje slik. Ker si človeško oko posamezno sličico zapomni za pribl. 1/25 sekunde, se pri predvajanju filma zdi, da gledamo zvezno, tj. nepretrgano gibanje. Optični sestavni deli so podobni kot pri fotoaparatu: na sprednjem delu je pritrjen objektiv z zaslonko, ki na film preslika predmet pred kamero. Za snemanje pri slabši svetlobi uporabljajo objektive s fiksno goriščno razdaljo, ki ima veliko svetlobno jakost. Zelo razširjeni so zoom-objektivi, ki jim lahko spreminjajo goriščno razdaljo in jo prilagajajo želenemu izrezu slike. Pogon filma so pri starejših kamerah opravljali ročno, zato se je hitrost gibanja spreminjala. Novejše kamere vsebujejo elektromotor, ki z natančno določeno hitrostjo premika film. Slikovna frekvenca je standardizirana in znaša 24 slik na sekundo. Za posebne učinke, s katerimi hitre pojave navidezno upočasnijo (oz. počasne pospešijo), uporabljajo višje (oz. nižje slikovne frekvence). Film se v kameri premika skokovito: čas premika od ene do druge slike je zelo kratek, v času ekspozicije pa se film za trenutek ustavi. Za koračni transport filma uporabljajo malteški križ, tj. mehansko gonilo, ki prenaša pulzirajoče krožno gibanje. Zvočni zapis posnamejo na optično ali magnetno občutljiv sloj na robu filma, pogosto pa na magnetofonski trak, ki teče sinhrono s filmom. Najbolj pogoste širine filmskega traku so 8 mm, 16 mm, 35 mm in 70 mm.
Dostopnost