estonska književnost, do 1500 ljudsko pesništvo v ustnem izročilu (shranjeno v Eesti Rahvaluule Arhiiv, ustanovljen 1927 v Tartuju); najstarejši ohranjeni jezikovni spomenik je Koell-Wanradtschev katekizem (1535); J. W. L. von Luce je 1817 zasnoval Estonsko literarno društvo; prvi estonski pesnik je bil K. J. Peterson; zgodnji romantiki (ok. 1840–60; F. R. Faehlmann, F. R. Kreutzwald) je sledilo obdobje nacionalne romantike (ok. 1860–90; L. Koidula, Jakob Liiv); v obdobju realizmna sodijo mdr. Juhan Liiv, E. Vilde in August Kitzberg, v novo romantiko (ok. 1905–20) Ernst Enno, G. Suits in Johannes Semper; v obdobju nacionalne samostojnosti je bilo v književnosti obdobje neorealizma (1920–40; Betti Alver, B. Kangro, A. H. Tammsaare, Oskar Luts, Hugo Raudsepp); obdobje socialističnega realizma in emigrantske književnosti (po 1941) predstavljajo mdr. Kalju Lepik, Juhan Smuul, Valev Uibopuu, Rudolf Sirge in Aadu Hint.
Dostopnost