Dolenjska, staro pokrajinsko ime za jv. Slovenijo, med Savo na S, Kolpo na J, Iško na Z in mejo s Hrvaško na V; prevladujejo vinorodna gričevja in nizke kraške planote; središče Novo mesto.
Zgodovina: sledovi naselitve človeka že od starejše kamene dobe; po 800 n. š. je tam nastala samostojna etnična skupina, blizu Ilirom z. Balkana; razvila se je visoka materialna kutura; razvoj starih prebivalcev se je ustavil s prihodom keltskih Latobikov. Dolenjsko so po 35 zasedli Rimljani in jo vključili v provinco Panonijo; središče je postal municipij Neviodonum (Drnovo); prek Dolenjske je potekala cesta Emona–Siscia. V prvi polovici 6. st. je prišla pod Vzhodne Gote in Bizantince, sredi 6. st. pa pod Langobarde; po 568 so ozemlje poselili Slovani. Ozemlje Dolenjske je v frankovski državi pripadlo grofiji ob Savi, pozneje pa Kranjski; v 13. st. je jv. del Dolenjske pripadel novi grofiji, Slovenski marki; ta je bila pridružena Kranjski (ok. 1556). Turški vpadi v 15. in 16. st. so pomenili usihanje naselij, ki so se razvijala ob povezavah s Hrvaško. Po Mariji Tereziji je bila Dolenjska samostojno upravno okrožje; središče Novo mesto. Industrija (v 19. st.) se je tu razvijala zelo počasi; šele v 90. letih je bila speljana železnica, kmetje so se zadolževali, propadali in izseljevali, tako da se je do druge svetovne vojne število prebivalcev zmanjševalo bolj kot drugje na Slovenskem. Po italijanski okupaciji aprila 1941 je bila večina Dolenjske priključena Ljubljanski pokrajini; sredi 1941 so se oblikovale prve partizanske enote, že 1942 pa je bilo osvobojeno obsežno ozemlje in nato postalo središče slovenskega odporniškega gibanja; poleti 1945 je bila Dolenjska prizorišče množičnih pobojev nasprotnikov partizanstva in s tem povezane revolucije. Po vojni se je v več krajih okrepila industrija; izboljšane prometne vezi (1958: hitra cesta Ljubljana–Zagreb) ter bogata naravna in kulturnozgodovinska dediščina so pripomogli tudi k razvoju turizma, posebej zdraviliškega.
Dostopnost