meščanstvo, v širšem pomenu »srednji« družbeni sloji (obrtniki, trgovci, uradniki, podjetniki), ki imajo podobne življenjske možnosti, kulturne posebnosti, religiozno in socialno opredelitev. Meščanski stan se je izoblikoval z razvojem srednjeveškega mesta; pojem meščanstva za čas pred tem in druga okolja ni uporaben. Meščanstvo si je v mestu ob plemstvu in duhovščini izborilo politične pravice: »državljansko svobodo« (»mestni zrak osvobaja«) ter sodelovanje v sodstvu in upravi (od 11. st.). Meščanstvo, ki se je ukvarjalo s trgovino in rokodelstvom, je doživelo prvi vrhunec 13.–16. st. v flandrijskih, severnoitalijanskih in južnonemških mestih ter na območju Hanze. Gospodarski in kulturni pomen sta rasla z nastajanjem »velikega meščanstva« (podjetniki, bankirji itd.) in razvojem kapitalizma; meščanstvo je postalo nosilec duhovnih gibanj humanizma in reformacije. Nov razmah v absolutizmu s širjenjem osrednje uprave. Politika merkantilizma je prinesla povečanje gospodarske moči meščanstva. S tem je znova pridobila vpliv tudi meščanska kultura, prav tako se je krepila politična samozavest meščana. Razsvetljenstvo je – v stiku s plemstvom – postalo posebno meščansko duhovno gibanje v 18. st. Meščanstvo se je konstituiralo (skupaj s kmeti) kot »tretji stan« (ob plemstvu in duhovščini), kot predstavnik suverenega naroda. V prizadevanjih za uresničitev gesla »Svoboda, enakost, bratstvo« je meščanstvo 1789 v francoski revoluciji zlomilo oblast fevdalizma v Franciji. Nadaljnji vzpon je bil tesno povezan s tehničnim razvojem, industrijsko revolucijo; v okvirih tega razvoja je meščanstvo postalo tudi zagovornik liberalizma in nacionalne države. Z »meščanskimi revolucijami« v Nemčiji (1830, 1848) ali reformami (npr. v Veliki Britaniji 1832) je polagoma uveljavilo liberalno ustavno državo. V kulturnem pogledu sta meščanstvo v tem času določala pojma »lastnina« in »omika«. V drugi polovici 19. st. se je meščanstvo, buržoazija, kot podjetniški sloj (veliko meščanstvo) znašlo v sporu z industrijskim delavstvom in deli malomeščanstva. Po socialističnih teorijah, posebej marksistični, je postalo meščanstvo kot lastnik proizvajalnih sredstev in nosilec državne oblasti »vladajoči razred«; izkoriščanje pa vzrok za nasprotja z delavskim razredom (proletariatom). To je nujno moralo povzročiti socialno revolucijo. Po mnenju sodobnih sociologov se je s koncentracijo podjetij razvilo vplivno veliko meščanstvo, poleg njega pa se je izoblikoval širok sloj odvisnih ljudi, ki bolje zaslužijo (uslužbenci, nameščenci), pa tudi ljudi v samostojnem poklicu. Za ta sloj je značilno prizadevanje po višji življenjski ravni in ugledu v družbi.
Dostopnost