uklonska mrežica, na ravno ali ukrivljeno stekleno ploščo zarezane ali vrisane vzporedne črte, na katerih se uklanjajo svetloba in druga elektromagnetna valovanja (uklon). Uklonska mrežica razstavi belo ali mešano svetlobo v njen spekter. Mrežna konstanta je razdalja med uklonskimi centri d (npr. zarezanimi črtami). Kot α, valovna dolžina λ in uklonski red n (red spektra) določajo tiste smeri uklonjene svetlobe, v katerih nastopijo ojačitve (maksimum svetlobne intenzitete). Velja enačba: d · sin α = n · λ. Valovanje, ki vpada na mrežico, se uklanja na odprtinah; ko je za valovanji, ki izhajata iz sosednjih zarez, razlika poti d · sin α enaka vsemu mnogokratniku valovne dolžine λ, pride do konstruktivne interference. Pod kotom α ali mnogokratnikom tega kota nastopijo za mrežico maksimumi intenzitete. Neuklonjeni valovi, ki skozi mrežico potujejo naravnost, naredijo maksimum ničtega reda (n = 0). Na obeh straneh nastaneta po dva maksimuma prvega reda (n = 1), nato maksimum drugega reda (n = 2) itd.; število opaženih maksimumov je odvisno od kakovosti mrežice. Z uklonsko mrežico merijo valovno dolžino svetlobe in njen spekter.
Dostopnost