Vaclav (nemško Wenzel, Wenzeslaus; češko Václav), knezi:1. Vaclav Sveti, češki vojvoda (921–929), svetnik (28.9.) in zavetnik Češke, *ok. 903, †28.9.929 (umorjen); iz rodbine Pšemislov; sprva pod skrbništvom matere Dragomire, ok. 922 zavladal samostojno. Obnovil tradicionalno zvezo z Bavarsko in se zavzel za razširitev krščanstva. Potem ko se je 929 v Pragi brez boja podredil nemškemu kralju Henriku I., umorjen.
Sorodna gesla: Boleslav I. | Henrik I. | Žižka iz Trocnova, Jan2. Vaclav I., češki kralj (1230–53), *1205, †1253; od 1228 vladal skupaj z očetom (Otokar I. Pšemisli), po 1230 pa sam. Po mongolski zmagi v bitki pri Legnici 1241 obranil Češko pred opustošenjem.
Sorodna gesla: Otokar I. Pšemisli | Vaclavova krona3. Vaclav II., češki kralj (1278–1305), *17.9.1271, †21.6.1305 Praga; iz rodbine Pšemislov, sin Otokarja II. Pšemislija; poročen z Guto, hčerko Rudolfa Habsburškega; 1300 dobil poljsko krono. Na svojem dvoru rad gostil minnesängerje in učenjake z latinsko izobrazbo.
Sorodna gesla: Otokar II. Pšemisli | Vaclav III.4. Vaclav III., češki in poljski kralj (1305/06) in ogrski kralj (1301–06), *1289, †4.8.1306 (umorjen); sin in naslednik Vaclava II.; zadnji iz dinastije Pšemislov.
Sorodna gesla: Vaclav II.5. Vaclav, nemški kralj (1378–1400), kot Vaclav IV. češki kralj (1378–1419), najstarejši sin cesarja Karla IV., *26.2.1361 Nürnberg, †16.8.1419 na Češkem; že 1363 izvoljen za češkega, 1376 za nemškega kralja. Z izenačitvijo obeh stanov skušal pomiriti nasprotja ter maščevalnost med stanovi in knezi, vendar se je spor pomiril šele, ko so knezi nasilno prevzeli obast v Renski zvezi in švabski mestni zvezi ter izsilili mir. Povsem neuspešen je bil Vaclav v svojih prizadevanjih, da bi odpravil razkol med rimskim in avignonskim papeštvom. Po zmešnjavi na Češkem (praškega generalnega vikarja Janeza Nepomuka je dal utopiti) in luksemburškem rodbinskem sporu je bil njegov ugled v državi dokončno omajan. Volilni knezi so ga odstavili in za nemškega kralja izvolili pfalškega grofa Ruperta III. – Vaclav je še naprej ostal češki kralj in ob vsaki priložnosti dajal prednost Čehom (pred Nemci; 1409 odhod nemških študentov iz Prage v Leipzig); njegovo neodločno ravnanje je omogočilo začetne uspehe husitov.
Dostopnost