ciklotron, vrsta pospeševalnika delcev, ki ga je izumil E. O. Lawrence. Med dvema ploščatima kovinskima dozama v obliki črke D, iz katerih je izčrpan zrak, je pritisnjena visokofrekvenčna napetost (pribl. 10 MHz pri 200.000 V). Delci, ki jih ustrelijo v središče ciklotrona ali tam nastajajo, se zaradi močnega pravokotnega magnetnega polja gibljejo po krožnicah, zaradi električnega polja na prehodu med obema polovicama pa se pospešujejo. Visokofrekvenčna napetost in jakost magnetnega polja sta izbrani tako, da delci dosežejo prehode vedno takrat, ko jih tamkajšnje električno polje pospeši. Delci so zato vsak krog hitrejši in se v spiralah gibljejo proti obodu pospeševalnika. Po pribl. 100 obhodih jih nabita kovinska plošča (deflektor) odkloni in z energijo do 30 MeV zapustijo ciklotron. Novejši ciklotroni imajo več odsekov (sektorjev), tako da se pri enem obodu večkrat pospešijo. Premer ciklotrona je pribl. 5 m in tehta 100 ton. Ko se hitrost delcev bliža svetlobni hitrosti, ciklotron odpove. Masa delcev se namreč po relativnostni teoriji poveča in delci zato niso več v resonanci z visokofrekvenčno napetostjo. To težavo so odpravili pri sinhrotronu in sinhrociklotronu.
Dostopnost