• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Bosna in Hercegovina (uradno ime Republika Bosna i Hercegovina, Republika Bosna in Hercegovina, kratica BiH), država na SZ Balkanskega polotoka, med Hrvaško ter Srbijo in Črno goro, izhod na Jadransko morje po ozkem koridorju.

časovni pas srednjeevropski čas, poletni čas
površina 51.129 km2, SZ–JV 360 km, JZ–SV 250 km
prebivalstvo 3,7 mln., 88 preb./km2
glavno mesto Sarajevo, 380.000 preb., v kotlini ob Miljacki, 540–680 m nad morjem
upravna razdelitev Federacija Bosna in Hercegovina (10 kantonov), Republika srbska (5 regij) in glavno mesto Sarajevo pod skupno upravo
članstvo v organizacijah OZN (od 1992), OVSE
uradni jezik bosenski, hrvaški, srbski
denarna enota marka (oznaka BAM)


Naravne razmere
Večji del osrednje Bosne in Hercegovine spada v Dinarsko gorovje (Maglić, 2387 m). Na S je ravninska Bosanska Posavina (del Panonske nižine), na J kraška Hercegovina, kjer je največ ravnega sveta v dolini Neretve. Podnebje je na S zmerno celinsko (vroča poletja, mrzle zime), v osrednjem delu gorsko, v Hercegovini sredozemsko. Skoraj 47 % ozemlja pokriva gozd (Dinarsko gorovje), v nizki Hercegovini na krasu prevladuje skromno rastje (degradirani gozd), v primorskem delu grmičevje (makija).

Prebivalstvo
Pred vojno so bili največja etnična skupina Muslimani (43 %), zdaj imenovani Bošnjaki, pravoslavnih Srbov je bilo ok. 31 %, katoliških Hrvatov 17 %. 8 % prebivalcev se je opredeljevalo za Jugoslovane, pomembne etnične skupine so bili še Romi, Albanci, Črnogorci. Pred vojno so se pripadniki treh največjih etničnih skupin naseljevali mešano. Med vojno je v Bosni in Hercegovini potekalo »etnično čiščenje«, zaradi katerega se je država razdelila na tri velike regije, kjer zdaj živijo posebne etnične skupine (srbski, hrvaški, muslimanski del).

Državna ureditev
Od maja 1992 je Bosna in Hercegovina mednarodno priznana država; istega leta je v njej izbruhnila vojna; po sklenitvi mirovnega sporazuma so na njenem ozemlju nastale:
Federacija Bosna in Hercegovina v bošnjaško-hrvaškem delu države, ustanovljenem 31.5.1994; ustava, ki jo je skupščina sprejela tega dne, predvideva razdelitev ozemlja na osem kantonov (štiri muslimanske, dva hrvaška, dva mešana); skupščina je dvodomna (140 poslancev iz nekdanje skupščine Bosne in Hercegovine), voli predsednika federacije in predsednika vlade (vsakoletna rotacija). Predsednik vlade mora biti pripadnik druge etnične skupine kot predsednik federacije.
Območje okoli Bihaća, kjer živi večinoma muslimansko prebivalstvo, se je 1993 osamosvojilo pod vodstvom odpadniškega »predsednika« Fikreta Abdića, v začetku avgusta 1995 so ga vladne čete znova osvojile.
Hrvaška republika Herceg-Bosna je bila razglašena 7.7.1992, 1994 je uradno postala del bošnjaško-hrvaške federacije. Vanjo je sodil ves jz. del Bosne in Hercegovine z večinskim hrvaškim prebivalstvom.
Srbska republika Bosne in Hercegovine (Republika srbska) je bila ustanovljena 27.3.1992 (samostojna ustava); skupščina (zbor srbskega ljudstva) s 83 poslanci ima sedež v Banjaluki in deluje od oktobra 1991, sedež »vodstva države« (tudi od oktobra 1991) je na Palah, predsednika R. Karadžića (predsednik Srbske demokratske stranke) je junija 1996 zamenjala Biljana Plavšić. Skupščina je marca 1994 zavrnila vključitev srbskega območja v bošnjaško-hrvaško federacijo.

Gospodarstvo
Vojna in razdelitev Bosne in Hercegovine sta ohromili gospodarstvo. Pred vojno je bilo pomembno poljedelstvo v Bosanski Posavini (pšenica, koruza, sladkorna pesa), rečnih dolinah, na kraških poljih (koruza, tobak, vinogradništvo), v primorski Hercegovini (sredozemske kulture v dolini Neretve). V gričevju pridelovanje sadja (posebej slive), v gorskem in kraškem svetu govedoreja, ovčereja. Med naravnimi bogastvi so najpomembnejši premog, železova ruda, mangan, boksit, kamena sol. Za pridobivanje energije so poleg premoga pomembne hidroelektrarne. Industrijski razvoj po 1945 zajel predvsem trikotnik Sarajevo–Tuzla–Prijedor. Razvila se je težka industrija (železarstvo, strojna industrija, proizvodnja vozil). Sarajevo in Mostar sta bila pred vojno pomembni turistični središči, zanimivi zaradi vzhodnjaške arhitekture in kulture. Normalizacijo razmer po vojni zavirata visoka stopnja nezaposlenosti (2002 40 %) in tudi korupcija.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 4,8 mlr. USD, 1310 USD na prebivalca
delež po panogah (1998, ocena) kmetijstvo 16 %, industrija 28 %, storitvene dejavnosti 56 %
uvoz (2001, ocena) 3,1 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 1,1 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001) 2,8 mlr. USD


Zgodovina
6.3.1992, takoj potem, ko so se Bošnjaki in Hrvati na plebiscitu (srbski del prebivalstva ga je bojkotiral) odločili za neodvisnost Bosne in Hercegovine, so izbruhnili spopadi. Do avgusta 1992 so Srbi, ki jih je podprla Jugoslavija, nadzorovali že ok. 70 % ozemlja in začeli sistematično »etnično čiščenje« – preganjali, zapirali, pobijali so nesrbsko prebivalstvo. 1993 so se v Mostarju in okolici spopadli dotedanji zavezniki Hrvati in Bošnjaki, sredi 1994 so se pod pritiskom ZDA dogovorili o (za zdaj še veljavnem) premirju in ustanovili bošnjaško-hrvaško Federacijo Bosno in Hercegovino. Maja 1993 je Varnostni svet OZN Sarajevo, Bihać, Goražde, Srebrenico, Tuzlo in Žepo, mesta z večinskim bošnjaškim prebivalstvom, ki so jih obkolili Srbi, razglasil za varovana območja in tja poslal enote OZN. Avgusta 1994 je mednarodno skupnost z ruskim posredovanjem pri srbskemu predsedniku S. Miloševiću dosegla, da je Jugoslavija zaprla meje z območji Bosne in Hercegovine, ki so jih nadzirali Srbi. S. Milošević je uradno obsodil ravnanje vodje bosanskih Srbov R. Karađića, zato je Varnostni svet OZN omilil kaznovalne ukrepe proti Jugoslaviji. A boji so se nadaljevali. Enklava Bihać s 350.000 preb., ki so večinoma Bošnjaki, je pod vodstvom »predsednika« Fikreta Abdića že septembra 1993 nehala priznavati oblast v Sarajevu, sklenila mirovne sporazume z bosanskimi Srbi in Hrvati in se s 6000 vojaki spopadla z vladnimi četam. Šele ko je hrvaška vojska znova osvojila Kninsko krajino, del hrvaškega ozemlja pod oblastjo Srbov, so bosanske vladne čete zavzele Bihać.
Od 1992 so bile v Bosni in Hercegovini mirovne sile OZN (UNPROFOR), ki naj bi varovale civilno prebivalstvo in nadzorovale spoštovanje sporazumov o premirju. Varnostni svet OZN je sprejel pribl. 90 resolucij o Bosni in Hercegovini, vendar se za ostrejše vojaško posredovanje ni odločil, posebni odposlanec OZN Y. Akashi je celo preprečeval odločnejše akcije letalstva zveze NATO proti bosanskim Srbom, čeprav so ti vedno znova kršili dogovore. V drugi polovici avgusta 1995 se je začel umik ok. 10.000 vojakov OZN iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine, ostale naj bi le enote za hitro posredovanje.

Kronologija delitvenih načrtov
Vsi mirovni načrti, ki sta jih predlagali OZN in EU, so temeljili na pogoju, da Bošnjaki ne bodo pregnani z območij, kjer so bili pred vojno večinsko prebivalstvo, in na tem, da meje Bosne in Hercegovine ostanejo nespremenjene, zahtevo po državni enotnosti Bosne in Hercegovine pa so pripravljalci načrtov postopoma opuščali. Mirovni načrt iz januarja 1993, po posrednikih imenovan Vance-Ownov načrt, je predvideval razdelitev Bosne in Hercegovine na deset regij, tri za vsako etnično skupino in nevtralno območje Sarajeva. Z načrtom so se strinjali le Hrvati, saj bi z njim pridobili devet večjih mest, v katerih je bilo pred vojno v večini bošnjaško prebivalstvo (mdr. Mostar). Predsednik Bosne in Hercegovine A. Izetbegović je načrt zavrnil, ker so bile v njem upoštevane posledice »etničnega čiščenja« in ker bi Bošnjaki z njim izgubili precej ozemlja. Srbski predsednik S. Milošević je pod pritiskom z. sil z načrtom soglašal, bosanskosrbski vodja R. Karađić in skupščina bosanskih Srbov sta vztrajala pri samostojni srbski državi. Julija/avgusta 1993 sta C. Vance in Ownov naslednik, norveški zunanji minister Th. Stoltenberg, pripravila ustavni okvir za Unijo republik Bosne in Hercegovine s tremi avtonomnimi državami (Vance-Stoltenbergov načrt). Za Srbe je bilo predvidenih 52 % državnega ozemlja, za Bošnjake 31 %, za Hrvate 17 %; pred vojno je bilo razmerje 32 : 44 : 17. Načrt ni bil sprejet, saj se nobena od sprtih strani ni hotela odreči svoji predstavi o etnični delitvi republike. Načrt Mednarodne skupine za stike (ustanovljen aprila 1994, sestavljajo jo zunanja ministrstva ZDA, Francije, Velike Britanije, Nemčije, Rusije), predložen julija 1994, je dodeljeval bošnjaško-hrvaški federaciji (ustanovljena maja 1994) 51 %, Srbom 49 % ozemlja; sprejeli so ga bosanski parlament in bosanski Hrvati, srbski vodja R. Karađić ga je zavrnil. V začetku avgusta 1995 so diplomatsko pobudo prevzele ZDA, tudi zato, da hrvaški predsednik F. Tuđman po vojaški zmagi v Kninski krajini in njegov srbski nasprotnik S. Milošević vojne ne bi končala tako, da bi oškodovala Bošnjake. ZDA so zagovarjale mirovni načrt, ki je temeljil na načrtu skupine za stike: formalno bi bila ohranjena enotnost Bosne in Hercegovine, praktično bi bila država razdeljena na dvoje; Hrvati in Bošnjaki, povezani v federacijo, naj bi se naslonili na Hrvaško, bosanskim Srbom bi bila dovoljena konfederacija s Srbijo in Črno goro (Zvezno republiko Jugoslavijo). Ozemlje naj bi bilo razdeljeno v enakem razmerju, kot je predvideval načrt skupine za stike iz julija 1994, Srbi bi se torej morali odpovedati skoraj 20 % osvojenega ozemlja. Srbski vodja R. Karađić, ki se je medtem zapletel v boj za oblast z vojaškim vodstvom bosanskih Srbov, je za Srbe avgusta 1995 znova zahteval 64 % ozemlja Bosne in Hercegovine, del glavnega mesta Sarajevo, razširitev koridorja v Posavini za povezavo srbskih območij na zahodu in vzhodu Bosne in Hercegovine, prost dostop do Jadranskega morja in doline Neretve (kjer je v večini hrvaško in bošnjaško prebivalstvo). Zaradi napadov iz zraka, ki jih je avgusta 1995 začel NATO, je srbski predsednik S. Milošević privolil v pogajanja. Septembra 1995 so zunanji ministri Jugoslavije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine na sestanku s skupino za stike v Ženevi privolili v »načelno izjavo« o delitvi ozemlja v razmerju, ki ga je predvideval načrt te skupine, 51 % za Bošnjake in Hrvate, 49 % za Srbe, enotnost države pa naj bi ohranili. Sestavljali bi jo Federacija Bosna in Hercegovina (Bošnjaki, Hrvati) in Republika srbska; obe enoti lahko vzpostavita »posebne odnose s sosednjima državama«. Ker so bili bosanski Srbi člani jugoslovanske delegacije, so prvič privolili v takšno ozemeljsko delitev; Republika srbska je bila prvič imenovana v listini, ki so jo podpisale vse v vojno vpletene strani. Na pritisk ZDA je bil novembra 1995 v Daytonu sklenjen, decembra 1995 pa v Parizu podpisan sporazum o ustavitvi vojaških spopadov na območju Bosne in Hercegovine. Predsedniki Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije (A. Izetbegović, F. Tuđman in S. Milošević) so se zavezali, da bo Bosna in Hercegovina ostala enotna država znotraj zdajšnjih meja, sestavljena iz dveh delov; skupna vlada, parlament, predsedstvo in ustavno sodišče bodo v Sarajevu. Visoki predstavnik mednarodne skupnosti ali upravitelj, ki lahko tudi razveljavi sklepe vlade, je 1995 postal Carl Bildt. Mednarodne sile OZN (UNPROFOR) so zamenjale mednarodne mirovne enote IFOR oz. SFOR (ok. 50.000 vojakov) pod poveljstvom zveze NATO. Nadzorujejo uresničevanje določil sporazuma, preprečevale pa naj bi tudi morebitne nove spopade. Srbski vodja R. Karađić se je moral umakniti z vseh političnih funkcij, haaško sodišče pa ga je obtožilo za vojnega zločinca.
Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je septembra 1996 poskrbela za izvedbo državnih volitev. Prebivalci so izvolili tričlansko predsedstvo in skupščino republike Bosne in Hercegovine, skupščino Federacije Bosne in Hercegovine in skupščino Republike srbske. Predsednik tričlanskega predsedstva je postal A. Izetbegović (člana še predstavnik Srbov Momčilo Krajišnik in predstavnik Hrvatov Krešimir Zubak).
1997 je visoki predstavnik postal postal Carlos Westendor, ki je 1998 uvedel konvertibilno bosansko marko in nove državne simbole; zamenjala sta ga Wolfgang Petrich (1999–2002) in Paddy Ashdown (od 2002). Julija 1998 na prvih splošnih volitvah zmagajo nacionalistične stranke – na muslimanskem SDA, hrvaškem HDZ, srbskem SDS. Vzorec se je ponovil tudi na kasnejših splošnih in lokalnih volitvah, kar je v nasprotju s pravilom o ustanovitvi nacionalnih strank. Sožitja med tremi narodi je še vedno malo, vendar se sile SFOR zaradi izboljšanja varnostnega stanja vse od konca 1999 počasi krčijo (2004 še okoli 12.000); od novembra 1997 so med njimi tudi slovenski vojaki. Od konca 2002 za red skrbijo posebne policijske enote Evropske unije, ki so zamenjale policiste OZN. Na mednarodno sodišče v Haagu so poslali več osumljencev, zaporno kazen prestaja tudi B. Plavšić, vendar sta bila še poleti 2004 R. Mladić in R. Karađić še vedno na prostosti.

Umetnost: bosanska književnost, bosanska umetnost.

Sorodna gesla: Akashi, Yasushi | Balkanski polotok | bosanska književnost | bosanska umetnost | Bosna | Bošnjaki | Franc Jožef I. | Izetbegović, Alija | Jugoslavija | jugovzhodna Evropa | Karađić, Radovan | Mladić, Ratko | nemška zgodovina | Sarajevo | sporazum v Daytonu | Srbija in Črna gora | Tuđman, Franjo | vojno hudodelstvo


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek