Termania - Veliki splošni leksikon

Luna [latinsko],

1. mitologija: rimska boginja meseca, mesec; včasih so jo enačili tudi z boginjami rojstva, kot sta Diana in Junona (Lucina). Žene in otroci so nosili Luno v obliki polmeseca kot amulet za odvračanje zla, obešali so jo tudi na opravo vprežnih konj.

Sorodna gesla: Diana | Junona | Selena

2. astronomija: naravni satelit Zemlje; Zemljo obkroži v 27,32166 dneva (zvezdni mesec) s hitrostjo ok. 1 km/s na srednji oddaljenosti 384.400 km po skoraj krožnem tiru (ekscentričnost 0,055); naklon ravnine tira k ravnini ekliptike je 5° 9'. Masa Sonca, sploščenost Zemlje in delno tudi neznana porazdelitev mas v notranjosti Zemlje se kažejo kakor motnje v gibanju Lune. Pravi premer Lune je 3476 km (navidezni premer okoli pol stopinje); glede na ustrezne količine pri Zemlji je prostornina Lune 1/50, masa 1/81, težnostni pospešek 16,5 %; gostota je 3,34 g/cm3, ubežna hitrost 2,38 km/s (vesoljski poleti).
Luna je Zemlji najbližje vesoljsko telo, za Soncem tudi najsvetlejše (navidezni vizualni sij ščipa je –12,7m). Vrtenje Lune je vezano, zato je k Zemlji vedno obrnjena ista polovica; kljub temu vidimo zaradi libracije 59 % njenega površja.
Glede na svojo lego proti Soncu kaže Luna Zemlji razl. velik del osvetljenega površja (Lunine mene): ob mlaju Lune ne vidimo (kaže nam neosvetljeno polovico), dva dni prej oz. dva dni pozneje je osvetljen zelo ozek srp; ko je osvetljena polovica navidezne ploskve Lune, je prvi ali zadnji krajec, ko je osvetljena vsa ploskev, pa ščip ali polna Luna (opozicija). V lunaciji štejejo starost Lune v dnevih in delih dneva od mlaja naprej. Ko je osvetljen le ozek srp, se vidi pepelnata svetloba, tj. šibko svetenje temnega dela navidezne ploskve Lune v svetlobi Sonca, ki se je odbila od Zemlje. V Luninem dnevu (traja 14 Zemljinih dni) naraste temperatura na 120 °C, v Lunini noči pa pade na –150 °C.
Upodabljanje površja Lune in njegov opis obravnava selenografija. Že s prostim očesom vidimo na Luni razl. svetla območja; svetle so gorske verige (npr. Alpe, Kavkaz, Apenini in Karpati), temnejše so ravnine, po izročilu imenovane po velikosti ocean (latinsko oceanus), morje (mare), jezero (lacus), zaliv (sinus) in močvirje (palus), čeprav na Luni ni vode; prav tako Luna nima omembe vredne atmosfere (gostota je za 10–13-krat manjša od gostote ozračja Zemlje). Z daljnogledom je posebej lepo viden predel na meji med osvetljenim in temnim območjem (ob terminatorju) z mnogimi kolobarjastimi gorovji, kraterji (na Luni jih je ok. 40.000); premer največjega presega 200 km, manjših ok. 100 m. Množico jam do premera ok. 30 cm so odkrile ruske in ameriške lunarne sonde. Po površju Lune se vlečejo še razpoke in jarki (rile). Narava svetlih tvorb v obliki žarkov dolžine do 1800 km iz nekaterih velikih kraterjev (Tycho, Kopernik) še ni pojasnjena.
Številna znanja o površju Lune, širjenju valov umetno povzročenih potresov, vplivu meteoritov, Sončevega vetra in kozmičnega sevanja je posredovalo šest ameriških vesoljskih ladij Apollo s posadko in več ruskih samodejnih lunarnih sond. 21.7.1969 je človek prvič stopil na Luno (N. A. Armstrong in E. Aldrin). Analiza kamnin z Lune (v šestih ekspedicijah so prinesli 270 kg) je dala tole sestavo tal: 20 % silicija, 13 % železa, 8 % kalcija, 7 % aluminija in ok. 5 % magnezija.
Nastanek kraterjev pripisujejo padcem meteoritov (udarna teorija), razpokom velikih mehurjev (magmatska teorija) ali vulkanskim izbruhom (vulkanska teorija). O nastanku Lune še ni zadovoljive teorije; medtem ko je prej imela več privržencev teorija odcepitve od Zemlje, je zdaj bolj v čislih teorija istočasnega nastanka Lune in Zemlje.

Luna: pomembnejši fizikalni podatki

navidezni premer	31'5"
pravi premer	3476 km
masa	7,35.1022 kg
površina	37,96.106 km2
prostornina	21,99.109 km3
gostota	3,34 g/cm3
srednja oddaljenost od Zemlje	384.400 km
obhodna doba okoli Zemlje	27,32166 dneva
naklon tira proti ekliptiki	5°9'
ubežna hitrost	2,37 km/s
težnostni pospešek	1,61 m/s2

3. tehnika: tip ruskih vesoljskih sond za preučevanje Lune in njene okolice. Od 1959 so jih izstrelili 24 (prve tri sonde so imenovali Lunik): Luna 9 je prva sonda, ki je mehko pristala na površju Lune; Luna 10 je bila prvi umetni Lunin satelit; Luna 16, Luna 20 in Luna 24 so nabrale na Luni vzorce tal in jih prinesle na Zemljo; Luna 17 in Luna 21 sta dostavili na Luno avtomatski vozili Lunohod. Program je bil končan 1976.

Sorodna gesla: Lunik | Lunohod | vesoljska sonda

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek