filozofija življenja (nemško Lebensphilosophie), filozofska smer, ki so jo utemeljili v 18. st. in nadaljevali v 19. st.; namesto biti (ontologija) in mehansko pojmovane narave (naravoslovje) je njen temeljni metafizični pojem življenje. Po filozofiji življenja so v pojmu življenja združene pozitivne predstave o svobodi, neskončnem, avtonomnem izvoru gibanja ter obnavljanja, pretakajoči se ustvarjalni moči, celotnosti in popolnosti. V filozofiji življenja postanejo za človeka pozitivne tiste kvalitete, ki tem predstavam ustrezajo, oz. jih lahko zajamejo, npr. duša, doživljaj, čustvo in vitalne nagonske sile. Filozofija življenja pojmuje duha bodisi v Heglovi in Schellingovi tradiciji kot eno z življenjem oz. kot njegovo najvišjo stopnjo (W. Dilthey, R. Steiner), ga postavlja v službo življenja (H. Bergson) ali pa ga racionalistično zoženega vidi kot nasprotnika življenja (L. Klages). Tudi F. Nietzsche je na podlagi kritike racionalizma poudarjal vitalistične vidike pojma življenja, saj je bila zanj volja do moči nagonski vidik metafizičnega spoznanja; podobno je A. Schopenhauer svet skrčil na voljo in predstavo, intuicija pa mu je veljala za najvišjo obliko spoznanja. Predhodniki filozofije življenja segajo v antiko (stoa) in k francoskim moralistom. Ker je filozofija življenja poudarjala smiselnostno, čustveno filozofiranje, ne pa analitičnega, si je nakopala očitek neznanstvenosti. V moderni znanosti je biologija s spremenjenim predznakom razvijala vprašanje o pojmu življenja kot o autopoiesis ali kot razvojno teorijo (evolucijo).
Dostopnost