hrvaška umetnost, skozi stoletja je nastajala na ozemlju, ki je bilo na razl. načine odprto za civilizacijske pobude z zahoda in vzhoda, pa tudi iz Sredozemlja in z evropskega severa. Značilnosti njene kulture pa so v celoti podobne značilnostim zahodnoevropske kulturne in umetnostne tradicije. Že najstarejši materialni ostanki umetnosti na Hrvaškem, npr. najdbe inkrustirane vučedolske keramike, pričajo o enkratnosti in regionalni določenosti umetnosti na teh tleh. Iz rimskega obdobja so ohranjeni številni spomeniki, med temi je pomembna zlasti Dioklecijanova palača (4. st.). Ta poznorimski arhitekturni spomenik kaže vso svetovljanskost umetniške govorice časa z najznačilnejšimi arhitekturnimi rešitvami prostranega rimskega cesarstva, hkrati pa je urbana zasnova, iz katere je zrasla dalmatinska prestolnica, Split. Bližnja Salona hrani ostanke zgodnjekrščanskih sakralnih stavb (4.–6. st.) z značilnostmi krščanskih bazilik. Na današnjem hrvaškem ozemlju je od 4. st. tekla meja med v. in z. krščanstvom, Bizancem in frankovsko državo, po prihodu Turkov pa je tam tekla ločnica med krščanstvom in islamom. »Zlato obdobje« vladavine bizantinskega cesarja Justinijana (6. st.) je seglo tudi do Poreča; tam so isti mojstri kot v Raveni z mozaiki okrasili škofovsko baziliko. Za obdobje od 6. st., ko so se na tem območju naselili Slovani, in za obdobje samostojne hrvaške države (9.–11. st.) je značilna starohrvaška predromanska arhitektura malih cerkva, kjer se prepletajo prvine antičnega izročila in »barbarske« umetnosti. Med arhitekturnimi spomeniki je v ospredju rotunda sv. Donata v Zadru, monumentalni primer predromanske sakralne stavbe. Arhitekturo pogosto spremlja značilen pleteninasti kiparski okras, samostojen ali v povezavi z reliefno skulpturo (Sveta Nedeljica v Zadru). Z Radovanovim portalom trogirske katedrale (1240) se srednjeveško figuralno kiparstvo izvije iz anonimnosti in je umetniški dosežek, ki presega lokalno veljavo. Prehod iz gotike v renesanso najbolje označuje šibeniška katedrala, arhitekturno-kiparsko delo Juraja Dalmatinca (1441–1473). Povsem v duhu renesanse je ta spomenik dokončal Nikola Florentinec, kiparska dela je opravil Andrije Alešija. V 16. in 17. st., do prihoda Turkov, so vse umetniške zvrsti cvetele v Dubrovniški republiki. Vsestranski razcvet Dubrovnika je v renesansi dosegel vrhunec. Ko se je vloga Sredozemlja zmanjšala, je zastal tudi razvoj mesta. V baroku (17. st.) so prednjačili s. predeli Hrvaške, Zagorje in Slavonija; tam so nastali številni sakralni in posvetni spomeniki, dvorci z urejenimi baročnimi parki. Urbanizacija in zidava številnih historicističnih palač v drugi polovici 19. st. sta Zagreb povzdignili v politično, gospodarsko in kulturno središče. Zlasti v prvi polovici 20. st. je Zagreb s svojo likovno akademijo in znamenitimi profesorji presegal ožji nacionalni pomen; tam so se v 30. letih šolale tudi generacije slovenskih umetnikov. V drugi polovici preteklega stoletja je postal Zagreb nacionalno umetniško središče z odmevnimi skupinami, zastopniki t. i. naivne umetnosti, informela, »geometrijskih tendenc«, konceptualne umetnosti, postmodernih retrostilov … V nedavni vojni na Hrvaškem je bila nacionalna kulturna dediščina pogosto cilj načrtnega vojaškega uničevanja.
Dostopnost