srbohrvaški jezik (hrvaškosrbski jezik), tudi pred razpadom SFRJ le jezikoslovna in upravno-administrativna označitev za južnoslovanske jezike, ki jih govorijo Hrvati, Muslimani, Srbi in Črnogorci; razlike so predvsem v glasoslovju in besednem zakladu. Po 1991 so ime srbohrvaški jezik zamenjali ustaljeni ljudski izrazi hrvaški jezik (za jezik Hrvatov), srbski jezik (za jezik Srbov), črnogorski jezik (za jezik Črnogorcev) in bosenski jezik (za jezik Muslimanov oz. Bošnjakov). Južnoslovanski jeziki se delijo na štiri narečja: po obliki zaimka ‘kaj’ na kajkavsko (sz. del Hrvaške), štokavsko (Srbija, Bosna, Hercegovina, Črna gora in hrvaško-slavonsko območje) in čakavsko (na Hrvaškem ob Jadranski obali od Istre do Pelješca, Gorski Kotar, del Like, okoli Karlovca in Žumberak) ter na torlaško (okolica Pirota v jv. Srbiji).
Dostopnost