prerijski Indijanci, skupna označitev za indijanske lovce na bizone med Misisipijem in Skalnim gorovjem. To območje pokrivajo stepe in savane (prerije). Prevzemanje konjev, ki so kot jezdne in tovorne živali prihajali iz Mehike, je v 18. st. omogočilo trajno naselitev teh ravnin, ki so jih v predevropskem času naseljevale le majhne skupine ali pa so jih prečkali le na lovskih pohodih. K lovcem na bizone so spadali Komanči, Kajovi in Apači, ki so obvladovali JZ. Na V in S so živeli Vičiti, Pavnijci, Arikari (Kadi), Vrane, Mandanci, Osejdži, Dakoti, Hidaci, Asiniboini (Sjuji), Črne noge, Krijci, Čipevi, Arapahi, Šajeni (Algonkini), Šošoni (Uto-Azteki), v j. Alberti Sarsijci (Atapaski). Indijanci tega območja so se uspešno prilagodili možnostim, ki so jih nudili konji. Lov na veliko divjačino je dobil velik gospodarski pomen, mnoga ljudstva so poljedelstvo opustila. Najpomembnejša surovina je postalo usnje. Družbeni položaj, ki sta ga označevala okrasje (perjanica iz orlovih peres, skalpi, poslikanost) in posest (konji), je bil odvisen od voditeljskih in govorniških sposobnosti ter bojevniških uspehov, ne pa od rodu. Politične odločitve, ki so jih pogosto potrdili s pipo miru, so sprejemali na zboru sveta, niso pa bile zavezujoče za vse. Potem ko so bile uničene bizonje črede, gospodarski temelj prerijskih Indijancev, je njihova kultura propadla v bojih z vojsko ZDA 1870–90 kljub obrambnemu uspehu pri Little Big Hornu (25.6.1876). Preživele so naselili v rezervatih. Četudi je kultura indijanskih lovcev na bizone cvetela nekaj manj kot 100 let, so si Evropejci prav po njej ustvarili podobo o Indijancih.
Dostopnost