kitajska kultura, od kultur, ki obstajajo še danes, je kitajska kultura z več kot pettisočletno zgodovino najstarejša. Nastala je na območju srednjega in spodnjega dela Rumene reke, v Kitajskem nižavju, verjetno z zlitjem več prazgodovinskih lokalnih kultur, in se je v svojem razvoju najprej razširila proti J in Z. Materialna podlaga kitajske kulture je bilo poljedelstvo, ki je s svojimi po območjih razl. oblikami in pogoji vplivalo na življenje skoraj celotnega prebivalstva. Prevladovalo je majhno agrarno gospodarstvo, ki je štirim do petim družinskim članom zagotavljalo delo in življenjska sredstva. Posamezna gospodarstva so bila zelo avtarkična in vezana samo na omejeno tržišče; to je – ob pomanjkanju komunikacijskih možnosti – vodilo v močan regionalizem, ki se je izražal v različnih narečjih, religioznih predstavah (lokalni kulti) in običajih. Osnovna socialna enota je bila družina, strogo patriarhalno organizirana, od svojih članov je pričakovala zvestobo, zagotavljala je varnost in materialno preskrbljenost. Z državo, tej je bila v celoti odgovorna, jo je religiozno združeval skupen kult prednikov. Posredniški sloj med narodom in državnim aparatom je bilo podeželsko plemstvo, čigar gospodarski položaj je slonel na izkupičku od zakupov, družbeni položaj pa na izobrazbi in primernem deležu pri izvajanju oblasti. Podeželsko plemstvo je utelešalo nacionalni element kitajske kulture – v nasprotju z avtohtonim regionalnim elementom kitajske kulture. Njegove življenjske oblike in vrednostne predstave so bile obvezujoče za vse dele Kitajske, od dinastije Han so z izobraževalnim sistemom postale trajne, povezovale so estetske, literarne in državnofilozofske elemente in so svoj izraz našle v cesarskih izpitih. Pri tem dosežen uspeh (z redkimi izjemami) je bil edino zagotovilo za položaj v upravi; merilo: poznavanje kitajskih klasikov; strokovno uradništvo je bilo samo v finančni upravi. Ustanovitev uradniške države je eden največjih dosežkov kitajske kulture; zagotovila je nepretrganost političnih dejanj in se hkrati izkazala kot najmočnejši instrument za utrditev družbenih odnosov. Nosilni sloj je svojo gospodarsko neodvisnost – poleg določenih nadarbin – zasnoval na izkoriščanju zakupnikov; kot podeželsko plemstvo je preprečeval napredovanje sloja trgovcev ali pa razširjanje obstoječe industrije, za katero so vedno obstajale zasnove. Na tehničnem področju je to pomenilo, da so bili – kljub številnim iznajdbam, neodvisno od odkritij na Zahodu ali pred njimi – dosledno izkoriščanje teh in možnosti nadaljnjega razvoja vedno omejeni. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da so na Kitajskem iznašli smodnik, papir, porcelan, kompas, mehansko uro, kvantitativno kartografijo, tehnologijo litega železa, parni batni stroj, streme in komat in da so Kitajci odkrili magnetizem. Vse do 19. st. je kitajska kultura lahko sprejemala tuje vplive, npr. budizem ali življenjske oblike mongolskih osvajalcev, ne da bi bistveno spreminjala svoje socialnokulturne razmere. Temeljite spremembe je prinesel šele z. imperializem, ki je konec 19. st. prodrl na Kitajsko in sprožil val »zahodnjaštva«. To je v sodobni kitajski zgodovini sprožilo dva temeljna odziva: prvi se je zavzel za »zlitje« Vzhoda z Zahodom na področju vrednot in predstav o družbeni ureditvi, drugi je v smislu »zahodnjaštva« zagovarjal radikalno demokratizacijo in »poznanstvenitev« političnega življenja in mišljenja. Oba tokova sta se ohranila do danes.
Dostopnost