Spitsbergi ([spítsbergi], norveško Spitsbergen [spítsbergən]), otočje v Arktičnem oceanu (med 76 in 81° severne zemljepisne širine), vzhodno od s. dela Grenlandije. Glavni otoki so Spitsbergen, Nordaustlandet, Edgeøya, Barentsov otok in Medvedji otok. Odkrili so jih Vikingi konec 12. st., pozneje pa 1596 še nizozemski pomorščak W. Barents. 1920 so priznali norveško suverenost in za voditelja norveškega kralja (spitsberška pogodba). Skupaj z Medvedjim otokom sestavljajo t. i. ustavno območje Svalbard s površino 62.700 km2. Gorata pokrajina je povečini poledenela; najvišji vrh Newtontoppen (1712 m). Posebno s. in z. obalo, kamor segajo taleči se spodnji deli ledenikov, zelo razčlenjujejo fjordi. Nižji, nepoledeneli deli so zamočvirjeni; poleti se z odtalitvijo zgornjega površinskega dela spremenijo v skoraj neprehodno območje. Zahodna obala je zaradi zalivskega toka od maja do oktobra brez ledu, povprečna letna temperatura pa je glede na visoko geografsko širino dokaj ugodna (–3,9 °C). Število velikih polarnih živali (severni medved, severni jelen, moškatno govedo, polarna lisica, tjulenj) se je zaradi lova zelo zmanjšalo, kiti pa so že skoraj povsem izumrli. Prve naselbine so nastale zaradi kitolova in lova na tjulnje. Na območju otokov je pomemben in bogat tudi ribolov (izhodišče Tromsø). Od začetka 20. st. je pomemben izkop črnega premoga; sporazumno si ga približno na polovico delita Norveška in Rusija. V rudarskih naselbinah pozimi živi ok. 2800 ljudi (poleti se njihovo število poveča na 3500), med njimi 2200 Rusov. Največji kraj je Longyearbyen v Adventfjordnu (sosednji zaliv Isfjordna), upravno središče s šolo, bolnišnico idr. ustanovami. Na območju otokov je tudi več polarnih raziskovalnih postaj.
Dostopnost