puška, ročno strelno orožje z dolgo cevjo, ki omogoča natančno namerjanje in razmeroma dobro zadevanje ciljev. Pri zračnih puškah za potisk krogle poskrbi stisnjen zrak, ki ga ob strelu ustvari pnevmatski sistem z vzmetjo. Pri lovskih in vojaških puškah kroglo potisne plin, ki se sprošča pri hitrem gorenju smodnika v cevi. Smodniško polnjenje obdaja kovinska tulka, ki ima na zadnji strani vžigalni naboj, na sprednji pa jo zapira krogla. Ob strelu se v vžigalnik zaleti udarna igla; vžge smodnik in potisne kroglo. Za stabilnejši let je v notranjosti cevi spiralast urez. Kroglo pred izstopom iz puške močno zavrti. Vojaške puške so namenjene uničevanju živih ciljev (brez kritja, prikritih, premičnih). Puška je osnovno orožje pehote, uporablja pa se tudi v drugih rodovih. Navadne vojaške puške dosegajo dobre rezultate na razdalji do 400 m. Za večje razdalje in natančnejše zadevanje se uporabljajo ostrostrelne puške; te imajo optično namerilno napravo s teleskopom in so natančneje izdelane. Puška na več nabojev ima okvir, v katerega je mogoče vstaviti tri do deset (navadno pet) nabojev. S premikom zaklepa se tulka izstreljenega naboja odstrani iz cevi, vanjo pa vstopi nov naboj iz okvirja. To omogoča hitrejše streljanje kot pri polnjenju posamičnih nabojev. Za boj na bližino lahko na nosilec ob cevi nataknejo bajonet, za uničevanje bunkerjev in oklepnih vozil pa tromblonsko mino. Glede na način napenjanja oz. priprave na naslednji strel se puške delijo na neavtomatske (puške napenjajo ročno, npr. lovske puške), polavtomatske (samodejno napenjanje, a streljanje v posamičnih strelih) in avtomatske (za hitro streljanje v rafalih, npr. brzostrelke).
Zgodovina Puška se je pojavila v začetku 15. st. Imela je gladko cev, polnili pa so jo spredaj (skozi ustje cevi). Prvo uporabno puško, ki jo je bilo treba polniti zadaj, je skonstruiral J. N. Dreyse (1840). Naboj je imel tulec z netilko (ignitorjem), puška pa udarno iglo. 1871 je P. von Mauser izdelal in predstavil puško na več nabojev. Hitrostrelne puške z okvirjem za več nabojev so začeli uporabljati v drugi polovici 19. st., danes pa se uporabljajo predvsem polavtomatske in avtomatske puške.
Dostopnost