krščanstvo, religiozna razlaga sveta in nauk odrešenja, ki izvira od Jezusa Kristusa kot njegovega ustanovitelja; tudi splošna označitev za krščansko vero. Po religioznem prepričanju kristjana je krščanstvo v bistvu vera v osebnega, troedinega Boga stvarnika (sveta Trojica), v grešnost človeka in njegovo odrešenje po Kristusu, ki je Boga svetu razodel kot ljubečega Očeta in sebe daroval kot spravno žrtev za krivdo človeštva; večinoma Kristusa pojmujejo kot Boga (Bog in človek). S tem je povezana pokorščina božjim zapovedim, ki so razodete v Svetem pismu ali neposredno v mističnih razodetjih, pogosto tudi pokorščina oblasti Cerkve. Odrešenje posameznika se izvrši po božji milosti, in sicer po smrti oz. vstajenju; hudobne čaka večna kazen v peklu. To skupno jedro vere številnih, bolj ali manj različnih krščanskih veroizpovedi, krščanstvo združuje v eno od velikih svetovnih verstev (ok. 1,5 mlr. članov). V krščanstvu je rimsko katolištvo največja enotna Cerkev (ok. 800 mln. vernikov), ki obenem najbolj odločno poudarja, da je edina zakonito ohranjena oblika krščanstva. Druge pomembne krščanske veroizpovedi in Cerkve so protestantizem (ok. 310 mln. vernikov) in pravoslavne Cerkve (ok. 170 mln. vernikov). V novejšem času potekajo prizadevanja za edinost krščanstva (ekumensko gibanje).
Zgodovina Krščanstvo je nastalo v 1. st. n. š. (prvotna Cerkev); poleg učiteljskega delovanja Jezusa in apostola Pavla so jo odločilno oblikovali predvsem judovsko starozavezno izročilo, helenistični duhovni svet in bližnjevzhodna verska gibanja. Zgodaj se je začelo razgibano misijonsko delovanje. Od številnih teoloških spisov 1. in 2. st. so jih pozneje izbrali 27 in jih poimenovali Nova zaveza ter jih (poleg cerkvene avtoritete) razglasili za temelj krščanske vere. Poleg tega je krščanstvo predvsem s koncili dobilo notranjo jasnost (spopadi z razl. herezijami). Kljub težavam na začetku (preganjanje kristjanov) se je počasi razširilo na vso rimsko cesarstvo; pod Teodozijem I. Velikim je postalo rimska državna vera. Propad države in vpadi Germanov so na Z povzročili centralizacijo in uveljavljanje primata rimskega škofa. V srednjem veku je krščanstvo postalo prevladujoča religiozna sila. Odločilno je vplivalo na oblikovanje z. kulture, pa tudi na politični razvoj Evrope. Prvi veliki razcep znotraj Cerkve je nastal z razkolom med vzhodnorimsko in latinsko Cerkvijo (razkol 1054). V 16. st. se je začelo osamosvajanje protestantskih Cerkva. Na začetku novega veka, z odkrivanjem in osvajanjem novih dežel in celin (Amerike, Azije, Oceanije), se je njena misijonska dejavnost razširila tudi na ta območja.
Dostopnost