narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji, označitev za odporniško gibanje v okupirani Jugoslaviji med drugo svetovno vojno; ker se je med NOB spremenil tudi družbeni red, pozneje imenovan tudi NOB in ljudska (oz. socialistična) revolucija. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske in razkosanju države sta maja 1941 začela organizirati odpor Komunistična partija Jugoslavije s svojim sekretarjem, pozneje maršalom Titom (partizani), na drugi strani pa srbski kraljevi polkovnik, pozneje general in vojni minister jugoslovanske vlade v izgnanstvu, D. Mihailović (četniki). Za partizane je bil neposredni povod za začetek oborožene vstaje napad nacistične Nemčije na prvo socialistično državo ZSSR (22.6.1941). Po neuspelih dogovorih o sodelovanju so se od konca 1941 partizani in četniki spopadali med seboj; četniki so sodelovali tudi z okupacijskimi silami (teh je bilo 1942 skupaj ok. 850.000). Nasprotniki partizanov so bili tudi hrvaški ustaši »poglavnika« A. Pavelića, sile srbskega kvizlinškega režima M. Nedića, albanski »balisti« na Kosovu, različne protirevolucionarne formacije v Sloveniji (narodnoosvobodilni boj v Sloveniji) idr. Okupacijski ukrepi, ideološka razhajanja in mednacionalno sovraštvo so izzvali državljansko vojno; v njej so načrtno iztrebljali tudi civilno prebivalstvo posameznih etničnih skupnosti. Partizanske enote so se krepile; iz lokalnih čet in odredov so zrasle v mobilne brigade; po koncu 1941 so osvobodile različna območja države; tako so nastajala osvobojena ozemlja. Na njih so uvedle »ljudsko oblast«. Po kapitulaciji fašistične Italije in razorožitvi 1911 italijanskih divizij je vodstvo NOB oblikovalo tudi organe nove revolucionarne jugoslovanske oblasti (drugo zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije – AVNOJ – v Jajcu 29.–30.11.1943); pridobivalo je mednarodno priznanje in zavezniško pomoč v orožju. Od prihoda sovjetskih čet na jugoslovansko ozemlje (septembra 1944) in osvoboditve Beograda se je krepilo prevzemanje sovjetskih zgledov. 2.11.1944 sta Tito in predsednik londonske kraljeve vlade v izgnanstvu I. Šubašić dosegla sporazum, na podlagi katerega je bila 7.3.1945 oblikovana skupna vlada Demokratske federativne Jugoslavije. Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije (NOV in POJ; ok. 800.000 borcev) so se 1.3.1945 preimenovali v Jugoslovansko armado. Ta je do 9. oz. 15.5. osvobodila tudi hrvaške in slovenske kraje zunaj nekdanjih državnih meja, nato pa krvavo obračunala z zajetimi pripadniki kvizlinških oz. protirevolucionarnih formacij in nekaterimi drugimi »nezaželenimi« skupinami domačega prebivalstva. NOB v Jugoslaviji druga protifašistična odporniška gibanja v Evropi prekaša po množičnosti, raznovrstnosti, krutosti, številu žrtev in posledicah.
Dostopnost