Livij (T. Livius), rimski zgodovinar, *ok. 59 pr. n. š. Patavium (Padova), †ok. 17 n. š. prav tam; napisal zgodovino Rima v 142 knjigah, in to od ustanovitve (ab urbe condita, 753 pr. n. š.) do smrti Druza (9 pr. n. š.). Ohranjenih je prvih deset knjig, ki sežejo do 293 pr. n. š., in knjige 21–45 (od 41 nepopolno), ki prikazujejo čas od druge punske vojne do zmage nad Makedonijo (219–167 pr. n. š.). Livij je snov jemal iz svojih knjižnih predlog (Polibij) in od analistov (anali) iz obdobij Grakhov in Sule; torej ne gre toliko za kritično obdelavo virov kot za epsko pripovedno delo. Pod vtisom propada stare republike v državljanskih vojnah je Livij kot priča obnove Rima in rimstva pod Avgustom povezal usodne dogodke iz zgodovine rimskega ljudstva v nekakšno zgodovinsko sumo. Livijevo delo so v antiki in v evropskem humanizmu visoko cenili; zgodovinska kritika, ki se začenja z 18. st., pa je dokazala Livijevo nezanesljivost glede zgodovinskih dejstev, posebej za zgodnejše obdobje.
Dostopnost