Descartes [dekárt], René, latinizirano Renatus Cartesius, francoski filozof in matematik, *31.3.1596 La Haye, †11.2.1650 Stockholm; po študiju v jezuitski šoli v La Flèchu oficir v vojni, nato veliko potoval po Evropi, zadnja leta pred smrtjo pa umaknjeno živel na Nizozemskem. Začetek njegovega mišljenja je bil iskanje »trdnega temelja«, na katerem bi lahko utemeljil zanesljivo spoznanje. V svojem metodičnem, radikalnem in univerzalnem dvomu je spoznal samega sebe kot ‘mislečo stvar’ (res cogitans), ki je sprva edina gotovost (cogito ergo sum, ‘mislim, torej sem’). Božja ideja v njem ga je pripeljala do gotovosti o božji eksistenci in o eksistenci zunanjega sveta. Ker se v njej odpira popolna realnost, ki jazu samemu ni dana, ker mu ne pripada, njen dejanski obstoj dokazuje božja bit. Bog zagotavlja tudi spoznatnost stvari; jasnost in razločnost spoznanja sta pri Descartesu merili resnice, matematična eksaktnost pa ideal vsega spoznavanja. Bogu kot neustvarjeni substanci je postavil nasproti mišljenje in razsežnost, ki sta ustvarjeni substanci. Razsežnost v geometrijskem smislu je določil kot bistvo telesnega sveta (res extensa); ta se giblje po čisto mehanskih zakonih, pri čemer je vsota gibanja vselej enaka. – Mehanicistično pojmovanje narave je Descartes prenesel na vse živo: vsa živa bitja, tudi človeka (po njegovi telesni plati), je imel za stroje. Vprašanje telesa in duše je Descartes rešil s teorijo o psihofizičnem paralelizmu. Descartesov psihološki nauk v delu Razprava o strasteh duše (Traité des passions de l'âme, 1646) le delno zrcali njegovo mehansko podobo o svetu. V filozofiji je po eni strani pomembna njegova metoda pridobivanja spoznanja, za katero ponuja model matematike, po drugi pa strogi racionalizem in mehanicizem, ki je po Descartesu prevladal v evropskem mišljenju, pa tudi dualizem mišljenja in razsežnosti. Zaradi vsega tega Descartes po pravici velja za »očeta novoveške filozofije«. Zagovornika kartezijanstva sta bila predvsem A. Geulincx in N. de Malebranche. Descartes je mdr. utemeljil analitično geometrijo, kjer je neznanke neke enačbe (x, y) pojmoval kot spremenljive odnosnice na koordinatnih oseh (koordinatni sistem), po njem je imenovana tudi krivulja kartezični list. Descartes je postavil teorijo o mavrici in oblikoval stavek o ohranjanju impulzov. V korpuskularni teoriji materije se je močno približal današnjemu pojmovanju atomov. Pomemben je tudi kot glasbeni teoretik, saj je zelo dobro poznal matematično-fizikalne zakonitosti glasbe.
Dela: Razprava o metodi (Discours de la méthode, 1637; sl. 1957), Meditacije o prvi filozofiji (Meditationes de prima philosophia, 1641; sl. 1973), Načela filozofije (Principia philosophiae, 1644), Glasbeni priročnik (Compendium musicae, 1650; sl. 2001).
Dostopnost