srbska in črnogorska umetnost, ohranjena je še iz prazgodovine: v Srbiji bogati ostanki iz prazgodovinskega (Starčevo, Vinča, Vučedol, Lepenski Vir), antičnega (Singidun, Sirmij, Naissus, Gamzigrad) in zgodnjebizantinskega obdobja (Caričin grad). Od konca 12. st. je na ozemlju Nemanjiške Raške nastala vrsta pomembnih srednjeveških spomenikov. Spoj bizantinskih in romanskih slogovnih prvin je značilen za cerkve dvorne narave, ki sodijo v okvir t. i. raške skupine (druga polovica 12. st., konec 13. st.): Đurđevi Stupovi (1168), Kuršumlija (1170), najpomembnejši srbski srednjeveški spomenik, cerkev Marijinega vnebovzetja v Studenici (1183–91), Žiča (1208–15) in Mileševa (1234/35). V stenskem in ikonskem slikarstvu se je uveljavil monumentalni slog, freske sodijo v vrh bizantinskega slikarstva 13. st. (Studenica, Sopočani). Miroslavov evangeliar (iz ok. 1180) je delo mojstrov, ki so se šolali v benediktinskih skriptorijih. S preselitvijo težišča srbske države so prevladali bizantinski vplivi tudi v arhitekturi. Za kralja Milutina (1282–1321) so nastale cerkve kosovsko-makedonske skupine (1300–1371): Bogorodica Ljeviška v Prizrenu (1307), Staro Nagoričane pri Kumanovu (1313–19), Gračanica pri Prištini (petkupolna stavba centralnega tlorisa, ok. 1321). Dečane (1327–35) je zgradil stavbenik fra Vitus iz Kotorja. Narativne freske mojstrov Astrapa, Mihajla in Evtihija izražajo slog renesanse Paleologov. Freske iz 14. st. po zaslugi množice figur in kompozicij predstavljajo enega najdragocenejših primerov srednjeveške krščanske ikonografije (Staro Nagoričane, Prizren, Gračanica, več kot 1000 prizorov v Dečanih 1335–1350). Najobsežnejši srbski rokopis je Münchenski psalter (iz 1390). Konec in zadnji preporod srbske umetnosti v srednjem veku predstavlja moravska šola: Lazarica (1370–74), Ravanica (1376–81), Ljubostinja (po 1387), Kalenić (1413–17), Manasija ali Resava (1406/18). V stenskem slikarstvu se je začel t. i. dekorativni slog. Od konca 14. st. so pri dekoraciji cerkva postajale vse pomembnejše ikone; pojavljale so se v okviru ikonostasov. S padcem Smedereva 1459 je bilo konec stare srbske dvorne umetnosti, vendar se je kljub turški oblasti ohranila bizantinska tradicija (Fruška gora, Hilandar, Hopovo, Piva). Po selitvi Srbov 1690 stik z Zahodom. Zahodni umetnostni slogi so se uveljavljali počasi. Barok je bil opazen še zlasti v arhitekturi (Sremski Karlovci) in rezbarskem okrasu ikonostasov (nastajali so prav do 19. st.), cerkveno in ikonsko slikarstvo pa sta ostajala pod bizantinskimi vplivi. V 19. st. so se ikonopiscem in grafikom pridružili slikarji K. Danil, D. Jakšić, D. Krstić, U. Predić, K. Jovanović, M. Tenković. Začetniki moderne umetnosti so slikarji M. Milovanović, K. Miličević, N. Petrović, S. Šumanović, M. Konjović, J. Bijelić, M. Milunović, P. Dobrović, Z. Petrović, Đ. Andrejević-Kun, M. Čelebonović, P. Milosavljević, N. Gvozdenović, I. Tabaković, M. Pavlović-Barili, kiparji O. Jevrić, J. Kratohvil, O. Jančić, O. Logo, arhitekti N. Dobrović, D. Brašovan, M. Zloković idr. V Črni gori arheološke najdbe v Crveni Stijeni pri Bileći dokazujejo kontinuirano naseljenost od paleolitika naprej. Ohranili so se ostanki spomenikov iz pozne antike (velika bazilika v Duklji) in zgodnjebizantinskega obdobja (Petrovac, Bar, Ulcinj). V predromaniki so v obalnem pasu gradili manjše enoladijske obokane cerkve. Romanika se je uveljavila v 11. st. s prihodom benediktincev in ustanovitvijo dukeljsko-barske nadškofije. Poleg enoladijskih cerkva so nastajale tudi triladijske bazilike; ohranila se je katedrala sv. Tripuna v Kotorju iz 1166. Freske v cerkvi sv. Mihaela v Stonu iz 11. st. so se delno opirale na karolinške zglede, iluminirani rokopis Vukanov evangeliar iz 1202 je nastal pod bizantinskimi vplivi. Za počasno uveljavitev gotike so bili zaslužni frančiškani in dominikanci (Svač, Bar, Ulcinj, Kotor). Ciborij v cerkvi sv. Tripuna v Kotorju iz 1362 ima še vrsto romanskih značilnosti. Razvoj renesančnih in baročnih značilnosti je ovirala turška nevarnost. Konec 18. st. je bila v baročnem slogu zgrajena katedrala v Prčanju. V notranjosti so z. vplivi prepustili svoje mesto vzhodnim. Đurđevi Stubovi v Ivangradu (1220) in Morača (1252) sta pomembna spomenika raške šole, freske v Morači pa sodijo v sklop starosrbskega monumentalnega sloga. Tradicija pravoslavnega slikarstva se je ohranila do 19. st. Takrat je v Črni gori bivala vrsta tujih slikarjev (J. Čermak, F. Quiquerez), nato pa so se tudi domači umetniki preusmerili k z. umetnosti (A. Bocarić, M. Gregović, I. Šobajić, P. Poček, M. Brežanin, M. Milunović, P. Lubarda, M. Vušković, V. Stanić idr.).
Dostopnost