duša [grško psyche, latinsko anima (‘sapa, dih’)], 1. filozofija:skupen pojem za nosilca življenjskih procesov rastlin, živali in ljudi, utelešenje netelesne forme in človeških načinov vedenja, v prenesenem pomenu vir notranjosti. Duša je bila že zgodaj predmet filozofije, pa tudi religiozno-mističnih spekulacij. Delno so jo pojmovali kot živo bitje iz nekakšne rahle materije, ki prebiva v telesu, ga lahko zapusti in se naseli v nekem drugem telesu (preseljevanje duš); pri nekaterih grških mislecih (Platon) se je uveljavilo pojmovanje, da je človekova umna duša nesnovna, nespremenljiva substanca božjega izvora in da oblikuje človekovo bistvo (nesmrtnost); drugi (npr. Aristotel) so dušo pojmovali kot obliko telesa. V krščanstvu sta obe pojmovanji sobivali drugo ob drugem. Vprašanje o razl. »plasteh« duše je bilo prav tako v središču mišljenja kot vprašanje o duši in telesu (telo, dualizem). V novem veku sta se razvila materialistično obravnavanje duše kot rezultata fizioloških procesov ter teorija, da je treba dušo pojmovati kot skupek določenih funkcij, zlasti vzgibov duševnosti. Za moderno psihologijo je duša središče razl. načinov vedenja.
Dostopnost