indijske književnosti, začetek z religioznimi besedili (Vede, Brahmane, Aranjake, Upanišade). Njihov jezik se je od oblikovno bogatega staroindijskega jezika (najstarejše himne Rigveda), ki je zelo podoben staroiranskemu, razvil v klasični sanskrt. Panini je ok. 400 pr. n. š. kodificiral slovnico sanskrta. Najstarejši spomeniki indijske pisave so napisi iz obdobja vladarske rodbine Maurja (Ašoka). Zgodnja dela budistov (v paliju) in džainistov (v prakrtu) kažejo, da je že v 4. st. pr. n. š. obstajala ljudska pripovedna književnost, ki se steka v velika sanskrtska epa Mahabharata in Ramajana. Epoma so jezikovno, metrično in vsebinsko blizu mlajše epske pesnitve Purane. Bogata lirska, epska in dramska umetnost (kavja) v sanskrtu in prakrtskih narečjih, ki so kmalu postala le umetni jeziki, je dosegla vrhunec z dvorno poezijo Kalidase (drugi avtorji so še Ašvaghoša, Bana, Bharavi, Bhartrihari, Bhasa, Bhavabhuti, Dandin). Velike pesnitve v jeziku apabhramša, ta je jezikovno na stopnji med prakrtom in sodobnimi indijskimi jeziki, so se ohranile predvsem iz 10.–12. st. – Sanskrt skušajo posamezniki danes oživiti v knjižnih in znanstvenih besedilih, splošno razširjene pa so književnosti v sodobnih indijskih jezikih (npr. hindijskem, bengalskem, maratskem, tamilskem, teluškem, kanareškem jeziku), ki so se razvile po 11. st. Teme starih epov so se prepletle z novo religiozno vsebino (Tulsidas). Od konca 19. st. nastaja sodobna književnost (npr. Premchand, R. Tagore).
Dostopnost