grška matematika in naravoslovje, medtem ko lahko splošno zgodovino grške kulture razdelimo na tri glavna obdobja – počasna rast in razcvet 11.–6. st. pr. n. š., največji razcvet v stoletju od zmage nad Perzijci (480 pr. n. š.) do Sokratove smrti (399 pr. n. š.) in postopni propad v dobi helenizma –, kaže razvoj grških dosežkov v matematiki in naravoslovju drugačen razplet: višek doseže v 4. st., sledijo stoletja razcveta z velikimi dosežki, ki segajo globoko v helenistično dobo. V matematiki in naravoslovju, skupaj z medicino, veljajo Grki za pionirje, ustanovitelje, predhodnike in utiralce evropskega naravoslovja (in tehnike); pot si je začelo utirati v srednjem veku in renesansi, zajelo vse človeštvo in spremenilo njegovo usodo. Danes pripadajo glavne zasluge za to še vedno Grkom, čeprav raziskave vedno bolj kažejo, da Grki veliko dolgujejo tudi starejšim kulturam (predvsem Egipčanom in Babiloncem).
Matematika V zgodnji dobi še ne moremo jasno ločevati med filozofijo, matematiko in naravoslovjem ali med posameznimi disciplinami. Tako sta lahko oba prva grška matematika hkrati očeta filozofije in matematike: Tales iz Mileta (624–546 pr. n. š.) in Pitagora (ok. 580–496 pr. n. š.). Izvirna dela obeh pa tudi drugih predsokratskih mislecev (predsokratiki, grška filozofija) niso ohranjena. Pripisujemo jim vrsto osnovnih izrekov v geometriji, vendar to skoraj vedno ni popolnoma zanesljivo. Največji razcvet je grška matematika dosegla v helenistični dobi z Evklidom iz Megare (450–380 pr. n. š.), Arhimedom (287–212 pr. n. š.) in Apoloniosom (262–190 pr. n. š.). Evklidov učbenik Elementi geometrije je skoraj 2000 let obvladoval matematično mišljenje. Poudariti velja strogost, s katero je Evklid ločil predpostavke (aksiome), definicije in izreke, in za vsak korak zahteval strog dokaz. Šele v 19. st. so matematiki naredili korak prek Evklida z nastankom neevklidske geometrije. Prav tako pomembno je Arhimedovo delo. S svojimi razmišljanji o infinitezimalnem računu (ki so Leibniza in Newtona prehitela ali se ju vsaj dotaknila), je bil močno pred svojim časom. Razumeli in priznali so ga šele več kakor 1500 let pozneje. Arhimeda lahko obenem štejemo za genialnega tehnika in iznajditelja, čeprav njegova dela dolgo niso imela praktičnih posledic. Verjetno je bila vzrok premajhna motivacija, da bi olajšali človeško delo, saj je bilo suženjsko delo socialni temelj družbe. Apolonios je dal, podobno kot Evklid sistemu geometrije, popolno in trajno podobo vedi o presekih stožcev. Nanj se je pri zasnovi svojih zakonov o gibanju planetov lahko opiral J. Kepler.
Astronomija V praktični astronomiji Grki niso dosegli svojih velikih vzornikov, Babiloncev. Niso bili mojstri v potrpežljivem opazovanju zvezdnega neba skozi stoletja in njihov koledar – bolje njihovi koledarji, ker enotnega niso imeli – je bil zelo nepopoln. Moč Grkov je bila v teoriji (zdaj bi vsekakor rekli: v špekulaciji) o vesolju, tudi o Zemlji, Soncu in Mesecu. Po prvotni grški sliki je središče sveta Zemlja v obliki plošče, nad njo obokano nebo, pod njo pa podzemlje, dežela mrtvih. Vendar so si grški misleci že v 6. st. predstavljali Zemljo kot kroglo, prosto lebdečo v prostoru. Anaksagora je postavil teorijo o nastanku vesolja iz kaosa in njegove zgradbe, s katero je mdr. lahko prepričljivo razložil lunine mene ter sončni in lunin mrk. Najpomembnejše pri njem je vsekakor to, da je zavrgel mitološko razlago sveta in zaupal moči človeškega duha, da dojame in razume svet. Ker je Sonce opisal kot velikanski »žareči kamen«, so mu očitali skrunitev in brezboštvo. Kot v matematiki, je tudi v astronomiji vrhunec helenistično obdobje, v njem pa dela Aristarha (310–230 pr. n. š.), Hiparha iz Nikeje (190–120 pr. n. š.) in Ptolemaja Klavdija (100–170 n. š.). Aristarh, imenovan pogosto »Kopernik antike«, je opustil razpravo o velikosti in oddaljenosti Sonca in Meseca. Izročilo mu na osnovi drugih dokumentov pripisuje tudi zaslugo, da je, tako kakor pozneje Kopernik, postavil in zagovarjal heliocentrični sistem. Hiparh, ki velja v matematiki za utemeljitelja trigonometrije in je bil v nasprotju z drugimi Grki neutruden opazovalec, je izumil nekatere instrumente, izdelal zvezdni katalog in s pazljivo primerjavo z zapisi Babiloncev mdr. odkril, da zemeljska os s časom spreminja svojo smer in se giblje podobno vrtavki (precesija). Ptolemaj je zasnoval geocentrični sistem, ki je obvladoval evropsko sliko sveta vse do Keplerja in Kopernika. Njegovo glavno delo je s (popačenim) naslovom arabskega prevoda Almagest ostalo slavno stoletja.
Biologija Mišljenje Aristotela (384–322 pr. n. š.), ki je bil eden najbolj vsestranskih mislecev zgodovine duha, obsega skoraj vsa področja in probleme takrat znanega sveta. Vendar lahko rečemo, da je razen v filozofiji zapustil revolucionarne sledi predvsem v biologiji in ga lahko imenujemo očeta zoologije (beseda ‘zoologija’ v stari Grčiji ni bila v rabi). Tam je bil Aristotel empirik – natančen in ljubeč opazovalec narave, ki je mdr. med bivanjem na otoku Lezbos raziskal živalstvo in rastlinstvo okoliškega morja. Primerjal je razl. živalske vrste. Njegovo delo je omejevalo pomanjkanje znanja o kemičnih procesih v organizmu. Zaradi skoraj neomejene avtoritete, ki jo je Aristotel užival vse do srednjega veka, so njegove napake učinkovale skoraj prav tako dolgo kakor njegova spoznanja.
Medicina Prvi vrhunec v razvoju grške medicine je v 6. in 5. st. pr. n. š. prinesla šola iz Kosa, katere najznamenitejši zastopnik Hipokrat (460–377 pr. n. š.) velja še danes za očeta medicine. Verjetno so bili številni medicinski zapisi pozneje sestavljeni pod njegovim imenom. Tako kakor drugod, je bil tudi v medicini velik prispevek Grkov postopna ločitev od religije in praznoverja. Hipokrat je objavil več kakor 40 popisov bolezni, ki dokazujejo eksaktno opazovanje. Zagovarjal je uporabo naravnih in razumnih zdravil in poudarjal pomen preprečevanja bolezni in higieno. Znamenita Hipokratova prisega je verjetno starejšega izvora. Najznamenitejši zdravnik helenistične dobe je Galen (129–199), ki je deloval v Pergamonu. Njegovi zapisi so bili za zdravniško vedo in praktično medicino enako pomembni kot Evklidovi za geometrijo ali Ptolemajevi za astronomijo in geografijo.
Posledice Dosežke Grkov, navedene v tem sestavku, so Rimljani v bistvenih delih sicer prevzeli, ne bi pa prišli do večje veljave v vzpenjajočem se z. svetu, če bi miselnega bogastva po propadu antičnega sveta ne varovali in nadaljevali islamski učenjaki. Večina zdaj znanih del grških filozofov in naravoslovcev je prodrla v znanstveno literaturo zahodnega sveta prek arabskih prevodov in predelav, pri čemer so bili navadno najprej prevedeni iz arabščine v latinščino, mnogo pozneje pa iz vnovič najdenih grških izvirnikov v evropske jezike.
Dostopnost