Venera, 1. mitologija:Venus, sprva staroitalska boginja pomladi in vrtov, kmalu enačena z Afrodito; prvi Venerin tempelj v Rimu iz 3. st. pr. n. š. Od zasedbe Sicilije naprej so častili Rimljanom znano Venero Erycino ['z gore Eryx '], ker je po rimski legendi Afroditin sin Enej obiskal tempelj na gori Eriks; Venera je bila kot »mati Eneadov« začetnica rimskega ljudstva (Venera Genetrix), povezana z usodo Rima.
Sorodna gesla: Afrodita | Enej2. astronomija:znak ♀, Zemlji najbližji notranji planet, za Soncem in Luno najsvetlejše vesoljsko telo na našem nebu (navidezni sij ok. –4m). Venera obkroži Sonce v 224,7 dneva po skoraj krožnem tiru na srednji razdalji 108 mln. km. Njen premer (12.104 km), masa (0,815 mase Zemlje), gostota (5,24 g/cm3) in težnostni pospešek na površju so skoraj enaki kakor pri Zemlji. Gost, svetel plašč oblakov (albedo 0,72) ovira pogled na njeno površje. Venera se najbolj približa Zemlji na 41 mln. km, najbolj pa se od nje oddalji na 257 mln. km; tako se njen navidezni premer spreminja pri različnih merah od 60 do 10. Od Sonca se Venera na videz oddalji v. ali z. do največ 47° (Večernica, elongacija). Venera se vrti v nasprotju z drugimi planeti v obratni smeri: en zasuk traja 243 dni. Podrobnejša znanja o atmosferi Venere in strukturi njenega površja so posredovale ameriške in ruske vesoljske sonde (Pioneer, Venera). Atmosfero sestavlja 96 % ogljikovega dioksida, ostanek pa je dušik s sledmi drugih snovi, npr. vodne pare. Atmosferski tlak je ob površju pri temperaturi 470 °C 90 bar. Venera je vedno zakrita s plastjo oblakov na višini 45–60 km. V atmosferi je stalni tok proti Z, v katerem divjajo orkani s hitrostjo do 360 km/h. Radarske meritve z Zemlje in iz vesoljskih sond ter posnetki kažejo, da sestavljajo površje Venere visoke planote in nizko ležeča območja, 60 % pa je gričevnate pokrajine. Planote venčajo gore do 10.800 m »nadmorske« višine, ki se dvigajo više kakor 8000 m nad okolico. Odkrili so tudi globoko vsekane doline, do 2900 m pod okoliško ravnino, in več vulkanskih žrel. Po izsledkih sond Venera 13 in 14, ki sta marca 1982 na svojih pristajališčih analizirali kamnine, so te močno alkalne, bazalti z vsebnostjo kalija; podobne kamnine najdemo tudi na Zemlji v globokih plasteh skorje, pa tudi v velikih oceanskih jarkih. Od avgusta 1990 do oktobra 1994 je ameriška vesoljska sonda Magellan podrobno kartirala površje Venere. Preden je utihnila, je posnela 98 % površja.
Sorodna gesla: astronomija | elongacija | Hesper | Magellan | notranji planeti | Pioneer | planeti | Večernica | Venera3. tehnika:tip ruskih vesoljskih sond za preučevanje planeta Venera; Venero 1 (Venusnik 1) so izstrelili 1961; Veneri 7 je uspel ob koncu 1970 prvi mehki pristanek na drugem planetu in posredovanje izmerjenih podatkov na Zemljo; Venera 9 in Venera 10 sta 1975 poslali prve posnetke površja Venere; podobno tudi sondi Venere 13 in Venere 14, ki sta mehko pristali na Veneri marca 1982; Venera 15 in Venera 16, izstreljeni junija 1983, sta Venero kartografsko obdelali.
Dostopnost