locarnski sporazumi [lokárn- ∼], več sporazumov o varnosti in razsodništvu med Nemčijo ter Belgijo, Francijo, Veliko Britanijo, Italijo, Poljsko in Češkoslovaško; parafirani oktobra 1925 v Locarnu, 1.12.1925 pa podpisani (v Londonu); ustvarili naj bi varnostni sistem za zahodno in srednjo Evropo. Njihov namen je bil predvsem utrditi meje med Nemčijo, Belgijo in Francijo, kot jih je določil versajski mir (1919), zagotoviti razreševanje spornih vprašanj med Nemčijo in njenimi sosedami in s tem zmanjšati napetosti med državami. Določilo o nespremenljivosti nemških v. meja s Češkoslovaško in Poljsko je Nemčija odklonila zaradi svojih ozemeljskih zahtev, vendar se je strinjala, da je treba spremembe doseči po mirni poti; nato je Francija glede na locarnske sporazume s Poljsko in Češkoslovaško sklenila sporazum o pomoči; garancije za locarnske sporazume sta dali Velika Britanija in Italija. Locarnski sporazumi so bili sklenjeni posebej po zaslugi G. Stresemanna, A. Brianda in J. A. Chamberlaina. Bili so pogoj za sprejem Nemčije v Društvo narodov (1926) in predčasno izpraznitev zadnjega zasedbenega območja, Porenja (1930). V Nemčiji so ostali locarnski sporazumi sporni, tako so zaradi njih nemški nacionalisti izstopili iz vlade. Locarnske sporazume sta razveljavili Hitlerjeva oboroževalna politika in vkorakanje nemških čet v Porenje (7.3.1936).
Dostopnost