Konstantin, vladarji:
1. Konstantin I. Veliki (Flavius Valerius Constantinus Augustus), rimski cesar (306–337), *27.2.273 (?) Niš, †22.5.337 Nikomedija; sin Konstancija I. Hlora in Helene. Po očetovi smrti 304 so ga čete oklicale za avgusta zahodnega cesarstva, 308 cezar avgusta Licinija, 309 ga je Galerij sprejel za avgusta. Po združitvi z Licinijem 312 pri Milvijskem mostu pred Rimom premagal Maksencija. V t. i. milanskem tolerančnem ediktu skupaj z Licinijem dovolil krščanstvo kot religijo, ko pa je Licinij spet začel preganjati kristjane, se je Konstantin I. obrnil proti njemu in ga 324 premagal; od takrat Konstantin I. edini vladar. Nadaljeval je reorganizacijo rimskega cesarstva, ki jo je začel Dioklecijan; poudaril in z bleščečim dvornim ceremonialom je zaznamoval absolutno oblast cesarja, ki mu je stal ob strani cesarski konsistorij (kronski svet) s sedmimi ministri (comites); v petnajstletnih obdobjih davčnih cenitev (indikcija) so postavljali zemljiške davke in glavarine na natančno popisane gospodarske dejavnosti, zato so se državne finance okrepile s stabilno valuto, utemeljeno v reformirani zlati valuti (solid). 325 je Konstantin I. sklical prvi ekumenski cerkveni zbor v Nikaji; ta je v sporu med naukoma Arija in Atanazija Aleksandrijskega odločil v prid Atanaziju. Zaradi cesarjevega poseganja v spopade o dogmah je Cerkev postajala sredstvo za pridobivanje politične moči, krščanstvo je počasi postajalo državna religija, cesar pa kot Kristusov namestnik gospodar države in Cerkve. 330 je Konstantin I. iz strateških razlogov izbral Bizanc kot »novi Rim« (Carigrad) za svojo rezidenco.

Sorodna gesla: Arij | Atanazij Aleksandrijski | avreus | Betlehem | Bizanc | bizantinsko cesarstvo | Carigrad | cerkev Božjega groba | Dioklecijan | Galerij | gladiatorji | Helena | in hoc signo (vinces) | Julijan Odpadnik | koncil | Konstancij I. Hlor | Konstancij II. | Konstans | Konstantin II. | Konstantinova darovnica | Konstantinov slavolok | kristjani | križanje | labarum | Lateran | Licinij | Maksencij | Maksimijan | Maksimin Daj | nedelja | Nikaja | Ormazd | patriciji | pretorijanci | solid | Šapur II. | teden | tetrarhija | Trier
2. Konstantin II. (Flavius Claudius Constantinus), rimski cesar (337–340), najstarejši sin Konstantina I. Velikega, *316 Arelate, †340 pri Ogleju (padel); pri delitvi države z bratoma Konstansom in Konstancijem II. dobil Galijo, Španijo in Britanijo. Prepričan, da je bil kot najstarejši prikrajšan pri svojih pravicah, je 340 z vojsko vpadel v Italijo, vendar ga je Konstans uničujoče porazil.

Sorodna gesla: grška zgodovina | Hilarij iz Poitiersa | Konstancij II. | Konstans | Konstantin I. Veliki | Magnencij | rimska zgodovina
3. Konstantin XII. Paleolog, prej Konstantin XI., bizantinski cesar (1449–53), *7.2.1404 Carigrad, †29.5.1453 prav tam; zadnji bizantinski cesar. 1452 je dal v Hagii Sofii razglasiti zedinjenje grške pravoslavne z rimskokatoliško Cerkvijo, vendar je zaman upal na pomoč Z v boju proti Turkom. Padel pri obrambi Carigrada.

Sorodna gesla: Hagia Sofia
4. Konstantin I., polno ime Konstantinos I. Glücksburg, grški kralj (1913–17, 1920–22), *2.8.1868 Atene, †11.1.1923 Palermo; v prvi svetovni vojni poskušal ostati nevtralen; 1917 ga je antanta odstavila, 1920 mu je s plebiscitom ponovno uspelo zasesti prestol. Po nesrečnem koncu grško-turške vojne se je odpovedal prestolu.

Sorodna gesla: grška zgodovina | Vatikan | Venizelos, Eleutherios
5. Konstantin II., polno ime Konstantinos II. Glücksburg, grški kralj (1964–73), *2.6.1940 Psychiko; z razrešitvijo predsednika vlade G. Papandreuja izzval ustavni spor in politična nestabilnost. Ob vojaškem udaru 1967 se ni opredelil. Odšel v izgnanstvo, potem ko je njegov protiudar konec 1967 propadel.


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek