komedija [grško], veseloigra, nasprotna tragedija; dramska obdelava pravih ali navideznih konfliktov vsakdanjega življenja; razrešitev s srečnim koncem in humornim posmehom človeškim pomanjkljivostim; te se razkrijejo v svoji komičnosti. Razlikujemo med situacijsko komedijo (burko, norčijo), miljejsko komedijo (stanovsko komedijo in satirično tendenčno komedijo) in karakterno komedijo, katere komičnost izvira iz značaja glavne osebe. Po Aristotelu naj bi se komedija razvila iz obscenih faloških pesmi, ki so jih prepevali na čast Dionizu. Kot trdna gledališka oblika je bila prvič uprizorjena 486 pr. n. š. ob dionizijskih praznikih. Najpomembnejši grški komediografi: Aristofan, Kratin, Krates, Evpolis (atiška ali stara komedija, 5.–4. st. pr. n. š.); v helenistični (nova komedija) in pozneje rimski književnosti (Menander, Plavt, Terencij) so se oblikovali slavni tipi in vzorčne komične situacije. Renesančna komedija se je oprijela antične tradicije (L. Ariosto, P. Aretino, N. Machiavelli). Ob tem se je v 16. st. razširila improvizirana komedija (commedia dell'arte), ki je črpala snov tako iz antičnega kot srednjeveškega ljudskega izročila (farsa, pustna burka). Vplivala na 17. st. (C. Gozzi, C. Goldoni) in moderno (L. Pirandello). Mojster klasične francoske komedije je Molière. Glavna predstavnika komedije v Španiji sta L. de Vega in P. Calderón de la Barca, v Angliji predvsem W. Shakespeare, moderne konverzacijske igre G. B. Shaw, v Rusiji N. V. Gogolj in A. S. Gribojedov. Nemška komedija, največkrat imenovana veseloigra, se je pojavila šele v 17. st. in ni dosegla vidnejšega razcveta (H. von Kleist, J. N. Nestroy). – Najstarejši slovenski komediji: Županova Micka (1789) in Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) A. T. Linharta, pomembni še I. Cankar (Za narodov blagor), B. Kreft (Kranjski komedijanti), T. Partljič idr.
Dostopnost