judovska filozofija, vedno je bila tesno povezana z judovsko religijo; nastala je predvsem s prodiranjem grškega miselnega sveta v judovsko kulturo. Prvi pomemben judovski filozof je bil Filon Aleksandrijski, ki si je prizadeval za sintezo Svetega pisma in helenistične kulture. Po porušenju Jeruzalema 70 n. š. se je judovska filozofija ponovno razmahnila šele v 9. st. Središča tega razcveta, ki je trajal do 14. st., so bila v v. Babilonu (glavna predstavnika: Saadia Ben Joseph in Aaron Ben Elija) in z. Španiji (glavni predstavniki: Gabirol, M. Maimonides, S. Halevi Jehuda, Gersonides). Gabirol si je prizadeval za združitev Tore in filozofije, predvsem novoplatonizma; Maimonides, ki se je bolj opiral na Aristotela, je hotel dokazati, da Sveto pismo že vsebuje filozofijo; oba sta imela velik vpliv na krščansko filozofijo srednjega veka. Pozneje so bila nekatera, predvsem religiozna gibanja pomembna tudi v filozofskem pomenu (zlasti kabala in hasidizem, ki ga je v 20. st. obravnaval M. Buber). Na tradicijo evropske filozofije se, bolj kot na judovstvo, navezujejo nekateri pomembni misleci, predvsem B. de Spinoza in M. Mendelssohn, v novejšem času E. Lévinas.
Dostopnost