voda, tekočina brez vonja in okusa, v tankih plasteh brezbarvna, v debelejših modrikasta; kemijsko oksid vodika H2O, kot težka voda D2O. Tališče navadne (»lahke«) vode je 0 °C, vrelišče 100 °C; voda ima največjo gostoto pri 4 °C (1,000000 g/cm3) in ima zelo majhno stisljivost. Ko voda zmrzne, se sicer le nekoliko razširi, vendar pa zaradi velikega pritiska pride do mehaničnih okvar, razpok. Voda slabo disociira, zato je v čisti obliki slab prevodnik toplote. Voda pa je univerzalno topilo. V naravi jo najdemo v vseh treh agregatnih stanjih, kot paro, vodo in led (gostota pri 0 °C: 0,9168 g/cm3); trojna točka. Na fizikalnih lastnostih vode temeljijo osnovne definicije kilograma, gostote, stopinje Celzija, kalorije, pH idr. (zdaj deloma druge definicije). Voda je nenadomestljiva za življenje. Voda pokriva (v obliki morij in jezer) okoli tri četrtine zemeljske površine. Najdemo jo tudi kot talno vodo, deževnico, kristalno vodo (v mineralih), kot sestavni del rastlin in živali (v človeku 60–70 %, rastlinah do 90 %), tudi kot vlago in led. Naravna voda vsebuje razl. količine raztopljenih plinov (kisik, ogljikov dioksid, dušik) in soli (trdota, mehčanje) ter organskih spojin in mikroorganizmov. Uporabljamo jo za pitje (največkrat očiščeno in dezinficirano), za pranje, raztapljanje in hlajenje (npr. za pripravo 1 t papirja potrebujejo 400–500 t vode; za to zdaj uporabljajo krožne poti); pri analizah uporabljajo vodo brez plinov in soli kot destilirano vodo (aqua destillata); v obliki pare jo uporabljajo za prenašanje toplote in kot pogonsko sredstvo (parni stroji), v obliki ledu kot hladilno stredstvo. Boj proti onesnaženju voda je prednostna naloga varstva narave.
Pridobivanje pitne vode Za dobavo pitne vode (za gospodinjstva) in industrijske vode (za industrijske obrate in kmetijstvo) je zdaj zgrajena široka mreža vodovodnih napeljav s pripadajočimi napravami za filtriranje in čiščenje oz. pripravo vode. V okoljih z veliko podtalne vode (posebej nad plastmi gline pred gorskimi območji) črpajo vodo iz izvrtanih vodnjakov (vodna zajetja) ali pa po cevovodih dovajajo površinsko vodo, zajeto iz tekočih voda in jezer (npr. studenčnico), ki zahteva posebno temeljito čiščenje. Na območjih ob močneje onesnaženih rekah zajemajo vodo v vrtinah, nekoliko odmaknjenih od rečnega toka: rečna voda se pri pronicanju skozi obrežne plasti peska, ki deluje kot naravni filter, nekoliko očisti. Vodo po čiščenju dovajajo med plasti podtalne vode, kjer se s pretakanjem skozi sklade peska očisti, nato pa jo (pogosto po več letih) ponovno izčrpajo. V ravnih nižinskih pokrajinah vodo prečrpavajo v visoke zbiralnike (vodni stolp). S tem povečajo in uravnavajo tlak v vodovodni napeljavi (1–5 bar) in izravnavajo nihanja v količini porabljene vode. Dnevna poraba vode v srednjeevropskih državah znaša v povprečju več kot 500 l na prebivalca: poleg pitne oz. gospodinjske vode je veliko porabimo v gospodarstvu (pranje, čiščenje, izdelava pijač, hrane, hlajenje, prenos toplote) in kmetijstvu (namakanje, vlaženje). Industrijski obrati z veliko porabo vode (npr. kemijski obrati) se z industrijsko vodo pogosto oskrbujejo iz posebnih vodnjakov ali zajetij. Na suhih obmorskih območjih pridobivajo pitno vodo z razsoljevanjem morske vode.
Oskrba z vodo Vse večji delež (predvsem v industriji) ima predelana odpadna voda, s katero po možnosti nadomeščajo pitno vodo. Vse vrste vode morajo biti pred uporabo primerno pripravljene, tj. zadovoljevati zdravstvene predpise in tehnične zahteve. Način priprave in zahtevana stopnja čistosti vode sta odvisna od namena uporabe vode (voda za pitje, tehnološka, hladilna voda, voda za bazene in kopanje). Pri pripravi vode so najbolj razširjeni postopki: 1. izločanje netopnih snovi s filtriranjem, usedanjem, razbarvanjem, posnemanje olj in maščob, uničevanjem klic (npr. z obsevanjem z UV-svetlobo, po katadinskem postopku z dodajanjem srebrovih ionov, pri kloriranju z dodajanjem klora ali klorovega dioksida); 2. izločanje plinov s termičnim razplinjevanjem, kemično vezavo kisika, razkisanjem, alkaliziranjem vode iz kotlov in kondenzatov; 3. izločanje topnih snovi z mehčanjem (npr. z ionskimi izmenjevalci, trinatrijevim fosfatom), odstranjevanje železa, mangana, razsoljevanje; 4. korigiranje trdote vode z različnimi dodatki, odvisnimi od sestavine vode (predvsem za deževnico). Pri pripravi pitne vode je poleg prilagoditve temperaturi (navadno znižanja) potrebno tudi prezračevanje in (včasih) dekontaminacija za odstranitev radioaktivnih snovi. Za preiskavo vode v vodovodnih podjetjih uporabljajo različne kemične in mikrobiološke analize, ki zagotavljajo ustreznost vode za zahtevano vrsto porabe. Temeljne preiskave (predvsem za industrijsko vodo) zajemajo opis videza in vonja, merjenje temperature, vrednosti pH, določanje trdote, vsebnosti klic in Escherichie coli v 1 ml vode, po potrebi pa vsebnosti kloridnih, nitratnih, nitritnih in amonijevih ionov in kalijevega permanganata. Za ugotavljanje neoporečnosti oz. oceno pitne in konzumne vode opravijo veliko zahtevnejše biološke analize (npr. opazujejo življenje in razvoj mladic občutljivih ribjih vrst).
Dostopnost