tarča, 1. splošno:predmet, ki naj bi ga zadeli pri streljanju (npr. vojaško vozilo, tank, ladja, pa tudi žival ali človek). Vadbene tarče so prirejene strelnemu orožju in vrsti vaj. Pri športnem streljanju (lokostrelstvo, malokalibrska puška ali pištola) uporabljajo okrogle tarče z vrisanimi koncentričnimi krogi; zunanji krogi štejejo manj kot notranji. Podobne tarče uporabljajo za umerjanje strelnega orožja; z njimi določajo sistematične napake namerilnega sistema, orožja ali posameznega strelca. Na (pehotnih) vojaških tarčah je izrisana silhueta vojaka v stoječem ali ležečem položaju. S težjimi orožji navadno streljajo v tarče, ki so po obliki enake predmetu, za uničevanje katerega je namenjeno orožje; s protitankovskimi topovi streljajo npr. v maketo tanka ali odslužen tank. Pri vajah s protiletalskimi topovi letalo na dolgi (800 m) žici vleče tarči z mikrofonom, ki meri jakost zvoka posamezne granate in tako izračuna oddaljenost. Lovske tarče so pogosto poslikane z alegoričnimi, zgodovinskimi in družinskimi motivi, ki so zanimive s kulturnega vidika.
Sorodna gesla: razdelek | strelska tarča | vlečna tarča2. fizika:angleško target, snov na koncu pospeševalnika delcev, v katero se zaletijo pospešeni delci. V njej potekajo jedrske reakcije, pri teh pa nastajajo drugi osnovni delci in elektromagnetna sevanja. Jedro-tarča je jedro, ki ga zadene pospešeni delec.
Dostopnost