1. morala [latinsko], nravnost, etično dobro.

Sorodna gesla: etika
2. morala, sistem vrednostnih predstav (vrednota) in zapovedi (norma), ki urejajo delovanje in ravnanje glede na dobro in zlo; osrednji pomen ima pri tem preprečevanje (tabu), saj naj bi posameznika odvračal od popolne uresničitve njegovih življenjskih nagonov (hrana, spolnost, uveljavljanje, varnost) v prid takšnim pogojem skupnosti, kot so pravičnost, priznavanje pravic drugim ljudem, pa tudi stališča, da drugi ljudje niso sredstvo, ampak le cilj (I. Kant). Morala je del kulturnih sistemov in zato veljajo v posameznih družbah, zgodovinskih obdobjih in celo med posameznimi skupinami določene družbe (subkultura) razl. moralne vrednote.

Sorodna gesla: amoralnost | etika | Kant, Immanuel | konflikt | norma | subkultura | tabu | vrednota
3. morala, moralna filozofija, nravoslovje kot področje etike.

Sorodna gesla: moralna teologija
4. morala, praktična uporaba za življenje, nauk; npr. morala zgodbe, fabule, pridige ipd.; moralen, nraven, v skladu z nravnostjo; moralizirati, nravno presojati neko dejanje ali osebo (pogosto v obliki pretirane moralistične kritike); moralizem, priznavanje nravnosti kot najvišjega načela človekovega delovanja (nasprotno amoralizem); moralnost, nravnost, ubranost delovanja (oz. namena) z nravnimi zakoni.

Sorodna gesla: amoralizem | moralisti | parabola


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek