inflacija [latinsko, ‘naraščanje’], razvrednotenje denarja, kot posledica hitrejšega naraščanja količine denarja v obtoku od naraščanja potreb narodnega gospodarstva po denarju, posledica povečanja količine denarja v obtoku in/ali povečanja hitrosti obtoka denarja; nasprotno deflacija. Gospodarsko pomeni inflacija zaostajanje narodnogospodarske agregatne ponudbe za agregatnim povpraševanjem (inflacijska vrzel).
Oblike inflacije: 1. odkrita in prikrita inflacija: a) v odkriti inflaciji se nesorazmerje med ponudbo in povpraševanjem uravnava z naraščanjem cen, ustrezni statistični kazalec inflacije je stopnja inflacije; b) v prikriti inflaciji uravnavo cen nadomestijo prisilni ukrepi države (zamrznitev cen, racioniranje preskrbe z blagom ipd.); posledice so nastanek črnega trga, vrste čakajočih pred trgovinami ipd., presežni denar pa se nabira v bankah; 2. drseča in galopirajoča inflacija: a) pri drseči inflaciji se obseg inflacije giblje v ozkih mejah in razvrednotenje denarja se pojavlja v daljšem obdobju; b) pri galopirajoči inflaciji se ritem razvrednotenja pospešuje do popolnega razvrednotenja denarja (hiperinflacija). Prehod od drseče h galopirajoči inflaciji je lahko zelo hiter.
Najbolj znan primer inflacije je hiperinflacija v Nemčiji po prvi svetovni vojni, ko se je vrednost marke 1914–23 zmanjšala na eno bilijoninko predvojne vrednosti; drugi znani primeri so hiperinflacija v južnoameriških državah v 70. in 80. letih (letna stopnja inflacije med 20.000 in 30.000 %); hiperinflacija v nekdanji Jugoslaviji konec 80. let in predvsem rekordna inflacija v Srbiji in Črni gori; tam je letna stopnja inflacije 1993 presegla 1 mlr. %. V nasprotju s tem se normalna in zaželena stopnja inflacije v razvitih državah v normalnih gospodarskih razmerah giblje med 3 in 5 % na leto.
Vzroki inflacije: povečanje finančnih potreb kot posledica povečanja javnih izdatkov, destabilizirajoča denarna politika ali stalen dotok deviz iz tujine. Inflacijske procese po eni strani spodbuja bilateralna monopolna ureditev trga – ta namreč omogoča realno povečevanje plač, ki je večje od povečanja proizvodnosti, po drugi pa monopolne strukture na blagovnih trgih, saj zagotavljajo manevrski prostor za prelaganje (prevalitev) in naraščanje stroškov. Pogosto poskušajo izvor inflacije lokalizirati na strani ponudbe ali povpraševanja. Tako se npr. pojavi predvsem zaradi prerazdelitvenega boja za dohodek, če se zaradi političnih razlogov ali naravnih katastrof zanemari zmanjšanje ponudbe. Pri tem nastalo breme zaradi povečanja plač poskušajo podjetja prevaliti na porabnike, da bi preprečili zmanjšanje dobička. Ta primer opisuje izraz stroškovna inflacija, vendar pa so stroški podjetja na drugi strani hkrati dohodek zaposlenih, povečanje tega dohodka pa inducira povečanje povpraševanja, to pa spet omogoča preložitev stroškov. Stroškovna inflacija je tako hkrati vedno bolj ali manj tudi povpraševalna inflacija, zato je pravi vzrok inflacije v povezanosti naraščanja plač in stroškov zelo težko določiti.
Posledice inflacije: beg denarja v stvarne dobrine, nesocialna in neracionalna prerazdelitev dohodka in premoženja (od upnikov k dolžnikom, od lastnikov podjetij k zaposlenim), izgubijo se osnovne funkcije denarja (merilo vrednosti, plačilno sredstvo ipd.), izgubi se zaupanje v gospodarstvo in politiko, v povezavi s povečanjem dojemljivosti za nedemokratične politične spremembe.
Ukrepi proti inflaciji: ob zavarovanju pred uvozom inflacije iz tujine in popolnem prenehanju prerazdelitvenih bojev med delodajalci in sindikati sta temeljna ukrepa predvsem zelo restriktivna denarna in prav tako restriktivna fiskalna politika, ki naj bi zadušili povečanje povpraševanja zasebnikov in države. V tem pogledu so institucionalni pogoji v Sloveniji le delno izpolnjeni: avtonomna in neodvisna denarna politika Banke Slovenije je zelo uspešna, vendar pa je hkrati fiskalna politika vlade premalo restriktivna in predvsem nedosledna, dodatno jo slabijo še preveliki apetiti posameznih gospodarskih in socialnih lobijev, zbranih v parlamentu.

Inflacija: povprečne letne stopnje rasti cen potrošnih dobrin

1981–90 1991–2000 2001 2002
Avstrija 3,5 % 2,3 % 2,6 % 1,8 %
Belgija 4,6 % 2,0 % 2,4 % 1,6 %
Francija 6,4 % 1,7 % 1,6 % 1,9 %
Italija 9,9 % 3,7 % 2,8 % 2,5 %
Japonska 2,1 % 0,8 % –0,7 % –0,9 %
Nemčija 2,6 % 2,2 % 2,0 % 1,3 %
Nizozemska 2,5 % 2,4 % 4,1 % 3,3 %
Slovenija 151,2 % 35,8 % 8,4 % 7,5 %
Švica 3,4 % 1,9 % 1,0 % 0,6 %
Velika Britanija 6,6 % 2,7 % 1,2 % 1,3 %
ZDA 4,7 % 2,8 % 2,8 % 1,6 %


Sorodna gesla: Banka Slovenije | deflacija | denarna iluzija | dohodek | drseča inflacija | državni bankrot | indeks cen življenjskih potrebščin | kopičenje | obračunska enota | papirnata marka | plača | plansko gospodarstvo | realna obrestna mera | reparacije | Stresemann, Gustav | uvožena inflacija | vojno gospodarstvo | vrednost denarja | zahtevana inflacija | zamrznitev cen


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek