japonska zgodovina, po uradni kronologiji je ok. 660 pr. n. š. Džimu teno zasnoval legendarno cesarstvo Jamato na Japonskem: to je bilo obdobje narodne združitve, viden vpliv dvora, plemičev in dednih poglavarjev. Domnevajo, da je zgodovinski datum nastanka cesarstva Jamato ok. 350 n. š. Znani so boji z Ainujci, ki so jih Japonci pregnali na sever. Zaradi vojskovanja s Korejo so se Japonci srečali s Kitajci. Velikega pomena je bila v 5. st. n. š. uvedba kitajske pisave in prevzem budizma (552, po novih raziskavah 538). S t. i. reformami taika (645) se je začelo sistematično preoblikovanje države v centralistično uradniško državo po kitajskem zgledu. Nara (Heijokjo, 710) in Kjoto (Heiankjo, 792) sta bili prvi pomembni prestolnici japonskega cesarstva in upravni središči. Uradne službe so postopoma prešle v dedno lastnino dvornega plemstva (kuge), to je zmanjšalo cesarjevo moč. Skoraj 200 let je imela oblast v državi rodbina Fudživara. Potem ko je Minamoto Yoritomo (Minamoto) v Kamakuri z vojaško vlado (šogunat) ustanovil novo vladno središče, je dvorno plemstvo izgubilo vpliv in posest, pridobilo pa si ga je vojaško plemstvo (buke). Naslednja stoletja so bila polna notranjih bojev, končal jih je šele Tokugava Iejasu (začetek 17. st.). S trdno novo ureditvijo cesarstva je zagotovil 250 let trajajoči mir in vladavino svoje družine. Vladno središče je postal Edo (Tokio). V 16. st. so prišli na Japonsko portugalski misijonarji. 1637 je Japonska izdala stroge zakone, tem so se krščanski Japonci uprli, bili premagani, krščanska vera pa prepovedana; v tem obdobju so se Japonci osamili pred zunanjim svetom. Samo Nizozemci in Kitajci so lahko omejeno trgovali (Nagasaki). Umetnost in znanost sta bili v polnem razcvetu. – 1854 je M. C. Perry, poveljnik ameriškega ladjevja, dosegel, da je Japonska odprla nekatera pristanišča. Sklenjene so bile številne trgovinske pogodbe, najprej z ZDA, potem tudi s številnimi evropskimi državami. Iz gibanja proti tujcem se je 1861 razvila državljanska vojna, ki je povzročila odstop šoguna Tokugava. Cesar Mucuhito (Meidži teno; 1867–1912) je postal vladar. Z ustavo, razglašeno 11.2.1889, je bila uvedena ustavna monarhija (Ito Hirobumi). 1894 je s sporom za prevlado v Koreji izbruhnila vojna s Kitajsko. V miru, sklenjenem v Shimonosekiju (1895), je Kitajska prepustila Japonski Formozo in Otoke ribičev, plačala 300 mln. jenov vojne odškodnine in priznala neodvisnost Koreje. 1902 je Japonska sklenila sporazum z Anglijo, ki je bil 1905 in 1911 revidiran. Interesna nasprotja med Japonsko in Rusijo v v. Aziji so privedla do rusko-japonske vojne (1904/05). V mirovni pogodbi v Portsmouthu je Japonska dobila polotok Liaotung s pristaniščem Port Arthur (Lüshun), protektorat nad Korejo in j. del Sahalina ter pravico do ribolova. 1907, 1910 in 1916 se je z Rusijo dogovorila o teritorialnih omejitvah v Koreji, Mandžuriji in Mongoliji. To je 1910 olajšalo aneksijo Koreje. Po smrti cesarja Mucuhita je njegov sin Jošihito (Taišo teno, 1912–26) 1912 zasedel prestol. 1914 je Japonska stopila v prvo svetovno vojno na strani nasprotnikov Nemčije, zasedla nemške posesti na Kitajskem (pristanišče Qingdao, del polotoka Šantung). Z 21 zahtevami si je poskušala zagotoviti prevlado na Kitajskem (1915). 1918 je sodelovala pri zatrtju boljševiške revolucije v Rusiji in zasedla Sibirijo vse do Bajkalskega jezera. Z versajsko pogodbo 1919 si je zagotovila posesti na polotoku Šantung in dobila kot mandatna ozemlja Karolinsko, Mariansko in Marshallovo otočje. 1922 sta ZDA in Velika Britanija na washingtonski konferenci prisilili Japonsko, da se je odpovedala prevladi na Kitajskem in sprejela razmerje v bojnih ladjah 5 : 5 : 3. Hud potres 1923 in notranji boji so položaj Japonske še naprej slabili. Ko je 1926 cesar Jošihito po dolgi bolezni umrl, ga je nasledil cesar Hirohito (Šova teno). Od 1927 so se napetosti s Kitajsko zaostrile, spodbujene še z gospodarskimi in notranjepolitičnimi težavami. 1931 je Japonska zasedla Mandžurijo in razglasila njeno neodvisnost kot Mandžukuo pod japonskim protektoratom (1932). Zaradi Mandžurije je Japonska 27.3.1933 izstopila iz Društva narodov in decembra 1934 odstopila od washingtonskega sporazuma. 1935 je ZSSR državi Mandžukuo prodala vzhodnokitajsko železnico. Novembra 1936 je Japonska z Nemčijo sklenila protikominternski pakt. 7.7.1937 se je začel spor s Kitajsko, japonske čete so zavzele večji del Kitajske. 27.9.1940 je Japonska z Nemčijo in Italijo sklenila trojni pakt. 13.4.1941 je sledila pogodba o nevtralnosti z ZSSR. Pod pritiskom šovinističnih in protiparlamentarnih skupin je do 1940 sledil razpust političnih strank. Ustanovljeno je bilo društvo za podporo cesarske vladavine (Taisei jokusan kai) kot posebna oblika enotne stranke. Brez vojne napovedi je japonsko ladjevje 7.12.1941 izvedlo uničujoč napad na ameriško ladjevje v Pearl Harborju. Tako se je začela vojna proti zaveznikom, v njej je Japonska na začetku dosegala velike uspehe. Obvladovanje velikega ozemlja pa je vodilo do razdrobitve njenih sil. Zavezniki so postajali vedno močnejši, Japonska pa je hromela. Nemški poraz, prvi dve jedrski eksploziji (Hirošima 6.8., Nagasaki 9.8.1945) in sovjetska vojna napoved (8.8.1945) so Japonsko prisilili h kapitulaciji (14.8.1945, uradno 2.9.1945). Izgubila je vsa ozemlja, pridobljena po 1875, vzpostavljena je bila ameriška vojaška oblast, vse dokler »ne bo končana vzgoja za demokracijo«. Z ustavo 3.5.1947 je bil uveden parlamentarni sistem vladanja. Cesar je od takrat samo še simbol državne enotnosti in nima politične moči; Hirohita je 1989 nasledil sin Akihito. 1946–93 je imela Liberalnodemokratska stranka Japonske (LDP) – z eno prekinitvijo (1947/48) – bolj ali manj močno večino v parlamentu in je izbirala ministrskega predsednika. 8.9.1951 so zavezniki, razen ZSSR in Kitajske, sklenili z Japonsko mirovno pogodbo v San Franciscu. Z njo so Japonski vrnili večji del njene suverenosti. Hkrati je Japonska z ZDA sklenila pogodbo o varnosti, dopolnjena je bila 1952 in 1954, obnovljena 1960 in 1970. V njej je Američanom priznala pravico do vojaških oporišč na japonskih tleh. 1954 je bila Japonska vključena v Načrt iz Kolomba. 1956 je spet vzpostavila normalne diplomatske stike z ZSSR, decembra istega leta je bila sprejeta v OZN. Diplomatski stiki s Kitajsko so se normalizirali 1972. – 1976/77 so se vodilni politiki LDP zapletli v t. i. lockheedski škandal zaradi sprejemanja podkupnin; toda na naslednjih parlamentarnih volitvah je LDP spet potrdila svojo premoč. 1982–87 je Y. Nakasone, vodja ene najmočnejših frakcij v LDP, postal predsednik vlade. Njegov naslednik, N. Takeshita (1987–89) je moral zaradi svoje vpletenosti v največji škandal v japonski povojni zgodovini zaradi sprejemanja podkupnin odstopiti po zgolj petnajstmesečnem mandatu. Po parlamentarnih volitvah julija 1989, na katerih je vladajoča LDP precej izgubila, je vodenje vlade prevzel T. Kaifu. Novembra 1991 ga je nasledil K. Miyazawa. Na začetku 90. let je Japonska zašla v globoko notranjepolitično krizo. Zaradi vpletenosti številnih politikov v korupcijske škandale in tesne prepletenosti političnega, gospodarskega in organiziranega kriminala je poleti 1993 odstopil ministrski predsednik Mijazawa, razpuščen je bil spodnji dom parlamenta. Na parlamentarnih volitvah je LDP po skoraj 40 letih neprekinjene vladavine izgubila absolutno večino in se znašla v opoziciji. Do aprila 1994 je koalicijo sedmih strank vodil predsednik Nove japonske stranke (JNP), ustanovljene 1992, M. Hosokawa. April–junij 1994 je vladala koaliacija petih strank pod vodstvom ministrskega predsednika T. Hate. Od takrat je vladala socialdemokratska koalicija, LDP pa je do oblasti spet prišla po gospodarskem okrevanju in volitvah 1998; zadnji japonski predsednik (od 2001) je J. Koizumi. Zunanjepolitične teme sta od 1992 obvladovala sodelovanje japonskih vojakov v misijah OZN in še nerešen spor z Rusijo glede vrnitve južnih Kurilskih otokov. Marca 2004 je Japonska poslala svoje enote v Irak.
Dostopnost