rimska religija, religija v mestu Rim in v rimski državi; v posameznih obdobjih kaže zelo razl. podobo. Značilnosti, skupne vsem obdobjem: mnogoboštvo (politeizem), pri čemer posamezni bogovi niso povezani v celoto ali pa so povezave zelo nepopolne; poseben pomen so pripisovali žrtvovanjem in molitvi, imeli so javen, vsedržavni pomen; vladalo je splošno prepričanje, da morajo bogovi v zameno za predpisano čaščenje človeku nakloniti zaščito in blagoslov; mit in ponotranjeno doživljanje religije sta manj pomembna. Rimski bogovi v primerjavi z grškimi niso imeli človeške podobe, prav tako niso poznali živalskih božanstev; totemizem so morda poznala nekatera srednjeitalska plemena, morda je bil tudi v ozadju mita o rimski volkulji, ki je dojila Romula in Rema, vendar za zgodovinsko obdobje ni dokazljiv. – Najstarejša plast priča o religiji poljedelcev in kmetov, v kateri prevladujejo rituali za plodnost (npr. obhodi polj), ni pa zidanih templjev. Rimljani so v svoj panteon poleg najstarejše triade (trojice) bogov Jupiter, Mars, Kvirin sprejeli tudi etruščanske bogove, nekatere italske bogove so sprejeli prek Etruščanov (Junona, Minerva), predvsem pa so v različnih obdobjih prevzemali grške bogove, ki so jih spremenili v rimske ali pa jih poistovetili z že obstoječimi bogovi, npr. grškega Pozejdona z rimskim Neptunom, Hefajsta z Vulkanom, Zevsa z Jupitrom ipd. Zidava templjev po grškem zgledu; hkrati so sprejeli tudi grško in etruščansko bogočastje, iz grške filozofije in književnosti pa so v rimsko religijo hkrati vdrli tudi racionalistični, »razsvetljenski« mišljenjski vzorci. Prevzemu Kibelinega in Bakhovega kulta je sledila širitev orientalskih, predvsem mističnih in orgiastičnih kultov (misteriji, Mitra), in to kljub Avgustovemu prizadevanju, da bi obnovil in utrdil tradicionalne kulte rimske religije. Cesarji so spodbujali tudi širitev novih kultov (predvsem bog Sol). Temu se je pridruževala vera v prerokbe in čudežna bitja (vera v demone), ki je večinoma poznobabilonske in egipčanske religiozne predstave pomešala z ljudskimi verovanji. Božje čaščenje cesarjev po eni in vera v pobožanstvene abstraktne pojme (npr. Concordia – Sloga, Virtus – Vrlina, Libertas – Svoboda) na drugi strani nam najbolje ponazarjata pisano sliko sinkretizma. Ta se je čedalje bolj razvijal v smer henoteizma, naposled ga je izrinilo krščanstvo.
Dostopnost