domače živali, živali, ki so v trajnem sožitju s človekom izgubile plahost in divjost ter se v takšnem okolju trajno, redno, skozi več generacij razmnožujejo. Navezane so na človeka, ga ubogajo in mu gospodarsko koristijo, čeprav materialna korist ni pogoj za pojem domače živali. Domače živali se v številnih lastnostih razlikujejo od divjih oblik, iz katerih izvirajo (domestikacija). Najstarejšim domačim živalim, domači ovci in domači kozi (od ok. 11.000 let), so se v mlajši kameni dobi pridružili pes, prašič, govedo in konj, v bronasti dobi že v različnih pasmah; v dobi starih dinastij ob Nilu osel, golob, gos, mačka; kokoš v 2. tl. pr. n. š. v j. in v. Aziji, raca in kunec šele v rimski dobi; v Starem svetu so doma enogrba in dvogrba kamela (od bronaste dobe), bivol, jak, severni jelen, kanarček, papiga skobčevka, zlata ribica, domača čebela, gosenica svilnega prelca, zlati hrček, hišna miš in črna podgana; domače živali iz Novega sveta so: puran, lama in alpaka. Kot mesne živali so posebno pomembni govedo, prašič, ovca in kokoš. Pomen vlečnih živali (konj, osel) se je z naraščajočo motorizacijo zmanjšal. Medtem ko je človek nekatere naselil po vsem svetu (pes, mačka, govedo), se druge niso razširile zunaj svojega območja (severni jelen, jak, dvogrba kamela). Na to vplivajo predvsem podnebje in drugi življenjski pogoji. Izven naravnega okolja, kjer bivajo divji predniki, lahko domače živali živijo v okolju, ki jim ga pripravi in prilagodi človek – rejec.
Dostopnost