optična aktivnost, lastnost nekaterih snovi, da sukajo polarizacijsko ravnino svetlobe (polarizacija svetlobe). Sukanje nihajne ravnine najbolje opazijo pri linearno polarizirani svetlobi, ki jo dobijo s polarizatorjem in pregledajo z analizatorjem. Iz naravne svetlobe, v kateri valovni paketi brez reda nihajo v vseh smereh, polarizator izloči del z izbrano polarizacijo. Če takšna linearno polarizirana svetloba potuje skozi optično aktivno snov, se ji zasuka smer polarizacije. Z analizatorjem ugotovijo smer polarizacije izstopnega valovanja. Kot zasuka je merilo za optično aktivnost snovi. Optično aktivni so nekateri kristali (npr. kremen), raztopine, kapljevine in plini. Vrsta vrtenja je značilna za posamezno snov. Po smeri vrtenja ločimo levosučne in desnosučne optično aktivne snovi, oznaki (+) oz. (–). Kot vrtenja, ki ga merijo s polarimetrom, je sorazmeren z debelino optično aktivne plasti, pri raztopinah pa tudi z njihovo koncentracijo. Optično aktivne so snovi (predvsem organske spojine), v katerih nastopata dve vrsti molekul ali kristalov z enakimi kemijskimi elementi, toda z različno zrcalno zgradbo (kot npr. prsti leve in desne roke). Prva suka električno polje v valovanju v desno smer, druga pa v levo. Če je v snovi enako število obeh molekul, snov v povprečju ne suka polarizacije, če pa ena prevlada, je snov optično aktivna. Racemat je snov, ki vsebuje enako koncentracijo desno- in levosučnih enantiomerov in ni optično aktivna (optična izomerija). Optično aktivnost pri kremenu je 1811 odkril D. F. Arago, pri sladkorju pa 1815 J.-B. Biot.
Dostopnost