fotoefekt (fotoelektrični pojav), pojav, pri katerem svetlobni kvant trči v prevodniški elektron v kovini (fotoelektron) in ga iz nje izbije. Pojav je mogoč, če je energija vpadlega fotona večja od izstopnega dela elektrona, tj. če je valovna dolžina svetlobe dovolj majhna. Podoben pojav v jedrski fiziki, kjer foton gama iz atomskega jedra izbije npr. nevtron (fotonevtron), imenovan jedrski fotoefekt. Zunanji fotoefekt, pri katerem zaradi svetlobe elektroni zapustijo površino kovine, je 1887 odkril H. R. Hertz, pojasnil pa W. Hallwachs (Hallwachsov pojav). Nastopa npr. pri osvetljevanju cinkove plošče z ultravijolično svetlobo. Za izbijanje elektronov mora energija svetlobnih fotonov preseči mejno energijo, ki je odvisna od snovi. Kinetična energija izbitih elektronov se povečuje z energijo vpadle svetlobe, kar opisuje Einsteinova enačba za fotoefekt. Vsota kinetične energije izbitega elektrona in dela, ki ga opravi elektron pri izstopu, je enaka energiji vpadlega svetlobnega kvanta. Pojav uporabljajo npr. v fotocelicah. Notranji fotoefekt nastopi pri nekaterih neprevodnih kristalih, ko energija nastalih fotoelektronov ne zadošča za njihov izstop iz snovi. Zaradi teh elektronov, ki se v kristalu prosto gibljejo, se kristalu povečuje električno prevodnost (fotoupor), ki se lahko spremeni za več potenčnih razredov. Ta pojav izkoriščajo v kristalnih detektorjih, fotoelementih, merilnikih osvetljenosti (selenska celica), fototranzistorjih, fototiristorjih idr.
Dostopnost