svobodniki (stari svobodniki, prasvobodniki, Homines liberi), v germanskem obdobju stan, ki je v političnem smislu skupaj s plemstvom predstavljal narod. Svobodniki so bili vojaško sposobni. V karolinškem obdobju so nastale posebne oblike svobodnikov (kraljevi svobodniki, naselitveni svobodniki, kolonizacijski svobodniki), svoboda teh je bila odvisna neposredno od kralja. Kmečka svoboda je bila v srednjem veku v gospodarskem smislu v tem, da so imeli kmetje svobodno posest kot dedno; kmetje so imeli politične pravice v vaški oz. občinski samoupravi in so celo lahko nosili orožje. Vse te prvine so bile v različnih obdobjih in regijah v Svetem rimskem cesarstvu razl. poudarjene. Svobodniki so bili vedno v manjšini glede na nesvobodne kmete (podložnike). To se je spremenilo šele sredi 19. st. V srednjem veku mesta niso poznala nesvobodnih prebivalcev (»mestni zrak osvobaja«). Pojem svobodnikov se nanaša le na kmete, nikoli na plemstvo.