plebejci [latinsko plebs, ‘ljudstvo’], v starem Rimu sprva vsi ljudje, ki niso bili patriciji; pozneje ljudje, ki niso sodili niti k plemstvu niti k vitezom. Plebejci niso imeli dostopa do državnih služb; bili so sicer svobodni, ne pa tudi polnopravni državljani. Dolga stoletja so se bojevali za politične pravice, vendar so jih dobili šele v 3. st. pr. n. š. (komiciji, tribun). – V prenesenem pomenu ljudje iz množice.
Dostopnost