nemški idealizem, skupna označitev za tri velike filozofske sisteme, ki so jih na začetku 19. st. na podlagi Kantovega kritičnega idealizma razvijali J. G. Fichte, F. W. J. von Schelling in G. W. F. Hegel. Nemški idealizem je izraz velike spekulativne moči, tem filozofom pa je, ne glede na njihovo medsebojno različnost, skupno to, da jim celotna dejanskost narave in zgodovine pomeni prevlado duha: pri Fichteju ustvarjalni jaz poraja ne-jaz; pri Schellingu narava v misli prihaja do samozavedanja; pri Heglu je duh dejanskost vsega bivajočega, od katerega se je odtujil in od katerega se spet vrača k samemu sebi. Nemški idealizem je bil tesno povezan s celotnim nemškim duhovnim življenjem, zlasti s klasično in romantično književnostjo (F. von Schiller, J. C. F. Hölderlin). Filozofski spoprijem z nemškim idealizmom (predvsem s Heglom) je bil izredno oster (heglovstvo, K. Marx, S. Kierkegaard). Po drugi strani še danes ni zaključen, razvijal pa se je zlasti zunaj, predvsem v Italiji in Franciji.
Dostopnost