slovenska mitologija, boljši izraz je bajeslovje, saj slovenska mitologija praktično ne obstaja, razen na folklorni ravni. O verstvu in verskih predstavah naših prednikov pred sprejetjem krščanstva nimamo niti pisanih niti nemih spomenikov. Če izvzamemo ime Perun in s pridržkom opombo iz salzburškega urbarja (1322), ki v zvezi s posestjo okrog Ptuja omenja neki kamen Triglav – ta bi hipotetično lahko pomenil tudi nekega malika – ter pripovedko o boginji Mokoš, na Slovenskem ni sledu o kakršnemkoli predkrščanskim višjem verstvu. Drobci s tega področja temeljijo zgolj na redkih pričevanjih od 14. st. naprej, na folklornem izročilu. Na Slovenskem poznamo več kot 50 bajnih bitij, oživljenih tudi s pomočjo vplivov naših sosedov; med njimi največ raznih škratov. Bolj znana bitja so kurent, kresnik, jutrman, kosobrin, rojenica, sojenica, rusalka, žalik žene (žalke, žar žene), divje žene, pogorni mož/pogorna žena, svete žene Taša, Kropa in Klepa, matice, coprnice, demoni, pehtra, jaga baba, spaka Kulaka, matafir, medavec, čangula, sakramuza, vedomec (vejdamec, vedauc, bedanec, vedavec itd.), hudič (zlode(j), vrag, parkelj), mora, torka, ško(m)pnik, štriga, štrigon, duhovin, vetrih, baroda, vesne, vešče, nave (mave, navje), psoglavec, čatež, svadra, volkodlak, vampir, škratje Netek, Setek, Dedek, Dimek, Kombal, Labus, Rabolj, Lesnik, Malič, Gnjec, Berkmandeljc, Puga, Škarifić itd.
Dostopnost