receptor [latinsko],
1. splošno: kdor sprejema goste, stranke.
2. fiziologija: čutnica, celica, specializirana za sprejemanje določene vrste dražljajev. Pri višje razvitih živalih številne enakovrstne čutnice sestavljajo čutila. Glede na vrsto dražljaja, ki ga sprejemajo, ločimo mdr. fotoreceptorje v čutilih za svetlobo, kemoreceptorje v kemičnih čutilih (voh in okus), mehanoreceptorje v mehaničnih čutilih (sluh, dotik), termoreceptorje v čutilih za temperaturo (kožni čut), elektroreceptorje v električnih čutilih, ki se odzivajo na spremembe električnega polja (električne ribe), osmoreceptorje, ki zaznavajo osmotsko koncentracijo okolja.
Glede na lego v organizmu ločimo eksteroreceptorje, ki se odzivajo na dražljaje iz okolja in ležijo na površini telesa, in enteroreceptorje (proprioreceptorje, proprioceptorje), ki jih vzdražijo spremembe v notranjosti telesa.
Glede na vrsto oživčenja razlikujemo primarne receptorje, tj. nevrone z odrastki (aksoni), imenovani tudi receptorski nevroni, in sekundarne receptorje, ki nimajo nobenih odrastkov in so povezani z živčnimi celicami. Vsi receptorji pretvarjajo energijo dražljajev, za katere so specializirani, v enotno energijsko obliko akcijskih potencialov; hkrati energijo ojačijo.

Sorodna gesla: akcijski potencial | baroreceptor | Brown, Michael Stuart | čutilna fiziologija | dražljaj | električne ribe | fotoreceptor | kožni čut | mehanični čuti | modalnost | receptor alfa | receptor beta | sprejemnik | vzburjenje | zunanji receptorji | zunanji refleks
3. medicina: sestavina celice, na katero se veže mediator ali zdravilo in tako povzroči značilen učinek.

Sorodna gesla: aids | čutila | mediator | spazmolitiki


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek