zgodovinopisje, opis zgodovine človeštva in njegovih del. Najstarejše zgodovinopisje je preučevalo izvor in razvoj človeštva ob pomoči mitov in sag. Razcvet zgodovinopisja v klasični dobi pri Grkih in Rimljanih (Herodot, Tukidid, Polibij, Livij, Salustij, Tacit), uporabljali so sage, pisna in ustna pričevanja. Po klasičnih zgledih so v krščanskem zgodovinopisju nastajali anali, kronike in žitja. Kritično zgodovinopisje, oprto na vire, se je začelo s humanizmom (L. Valla, N. Machiavelli, F. Guicciardini). Zgodovinopisje je poglobila konfesionalna polemika v obdobju reformacije in protireformacije. V 18. st. se je zgodovinopisje usmerilo na duhovno in kulturno zgodovino (Voltaire, D. Hume, A. L. von Schlözer, J. von Müller). Nemška romantika je prinesla novo in poglobljeno zgodovinsko zavest (J. G. von Herder), ki je pripravila prehod od pragmatičnega in učnega zgodovinopisja v obdobju razsvetljenstva h genetičnemu (razvojnemu) zgodovinopisju. Za 19. st. je bilo značilno obravnavanje zgodovinskosti vsega. Z razvojem znanstvenih metod v raziskovanju zgodovine (pomožne zgodovinske vede) in kritičnega objavljanja virov (nemški Monumenta Germaniae historica) je bila izdelana podlaga za sodobno zgodovinopisje (mdr. L. von Ranke). Razvoj je vodil k historizmu. V drugi polovici 19. st. je bilo v ospredju politično zgodovinopisje. Gospodarska, kulturna in ustavnopravna zgodovina so bile samostojne discipline v zgodovinopisju. Čeprav je bila v ospredju absolutna objektivnost, so bile v zgodovinopisju 19. in začetka 20. st. močno zastopane nacionalne ideologije. Premik je bilo pojmovanje M. Webra o znanosti brez političnega in moralnega vrednotenja. Sodobno zgodovinopisje upošteva vsa področja človeškega življenja, ne le političnih in kulturnih dosežkov posameznikov oz. ozkega vodilnega sloja. Sinteza razl. hkratnih razvojnih stopenj po poprejšnji strukturalni analizi je sodobno zgodovinopisje prisilila v zanimivo polemiziranje s sociologijo (socialna strukturna zgodovina). Najpomembnejši premik v sodobnem zgodovinopisju pa pomeni prodor antropološkega zgodovinopisja oz. historične antropologije; izvira iz t. i. analovske šole (i. po francoski reviji Annales, ki je začela izhajati 1929 pod vodstvom M. Blocha, H. Lefebvra, F. Braudela); poudarja, da je treba človekovo preteklost obravnavati kot celoto sovplivov tako osrednjih kot tudi povsem anonimnih akterjev preteklega življenja.
Zgodovinopisje v Sloveniji Predhodniki slovenskega zgodovinopisja srednjeveški kronisti (Janez Vetrinjski, J. Unrest), številni humanistični deželni zgodovinarji (npr. M. Christalnik) in njihovi baročni nasledniki kot npr. J. L. Schönleben; njegovo delo uporabljal tudi J. V. Valvasor. Prvi poskus vseslovenske zgodovine je bilo v nemščini napisano (nedokončano) delo A. T. LinhartaPoskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (1788, 1791); delo je pomembno tudi zaradi razsvetljenske širine obravnavanih tem; v 19. st. je večinoma še vedno prevladovalo deželno zgodovinopisje. 1886 je izšla prva (nekritična) Zgodovina slovenskega narodaJ. Trdine. V ospredju prve generacije šolanih slovenskih zgodovinarjev je F. Kos s temeljnim Gradivom za zgodovino Slovencev; prvi znanstveni pregled sta napisala Josip Gruden in J. Mal; od sredine 20. let je na Univerzi v Ljubljani predaval M. Kos. Tik pred drugo svetovno vojno, predvsem pa po njej, so se tudi pod vplivom francoskih analistov v slovenskem zgodovinopisju uveljavili modernejši pristopi (F. Zwitter, B. Grafenauer, F. Gestrin, V. Melik); v prvo generacijo povojnih zgodovinarjev sodijo mdr. še M. Mikuž, S. Vilfan, J. Pleterski, I. Voje, T. Ferenc in Milica Kacin-Wohinz. Na razvoj zgodovinopisja je vplivalo širjenje ljubljanske in mariborske univerze, več raziskovalnih inštitutov, kakor tudi z zgodovinopisjem povezanih ved oz. dejavnosti (arhivistika, muzealstvo, arheologija, etnologija idr.). Izsledke slovenskega zgodovinopisja objavljajo historične revije (mdr. Časopis za zgodovino in narodopisje, Kronika, Zgodovinski časopis, Prispevki za novejšo zgodovino), lokalni zborniki (npr. Loški razgledi, Celjski zbornik, Goriški letnik) in seveda knjižne publikacije. Del slovenskega zgodovinopisja predstavlja tudi vse več uveljavljenih raziskovalcev v zamejstvu in tujini (mdr. J. Pirjevec, J. Ferluga). V zadnjem času – posebej po družbenem preobratu in osamosvojitvi RS – so za slovensko zgodovinopisje značilni številni pristopi in teme.
Dostopnost