apoteoza [grško, ‘pobožanstvenje’], že stari Orient in Egipt sta poleg sakralnega ali duhovniškega kraljestva poznala božje kraljestvo, ki se je opiralo na postumno apoteozo; neke vrste apoteoza je bila tudi navada Grkov, da so ustanovitelja mesta ali vplivnega meščana povzdignili v heroja (heroiziranje) ali boga in ga na njegovem grobu kultno častili; znano tudi v starem Rimu (Romul kot bog Kvirinala). Helenistični vladarski kult je od začetka 3. st. pr. n. š. poznal apoteozo umrlega in živečega kralja, v ptolemajskem Egiptu tudi kraljic; v Rimu je apoteoza od Avgusta naprej po sklepu senata pripadla cesarjem. Odklanjanje žrtvovanja v cesarskem kultu je postalo glavni razlog za preganjanje kristjanov. V spremenjeni obliki (plačilo za junaške kreposti) učinkuje apoteoza še v razglasitvi za svetnika katoliške Cerkve.
Dostopnost