• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Argentina (uradno ime República Argentina, Republika Argentina), država v Južni Ameriki, zavzema jv. del celine med Andi ob meji s Čilom in Atlantskim oceanom. Argentina zahteva zase tudi Falklande, Južno Georgio, Južne Sandwicheve otoke, Južne Orkneyjske in Južne Shetlandske otoke ter del Antarktike (Argentinsko antarktično območje).

časovni pas srednjeevropski čas – 4 ure
površina 2,780.400 km2, S–J 3700 km, Z–V 1500 km
prebivalstvo 36,6 mln., 13 preb./km2, letna rast 1,4 %, življenjska doba 72 let
glavno mesto Buenos Aires, 2,8 mln. preb., 20 m nad morjem, ob Ríu de la Plata
upravna razdelitev 22 provinc, zvezno okrožje Buenos Aires in zvezno območje Ognjena zemlja
članstvo v organizacijah OZN (od 1945, ustanovna članica), OAS, ALADI, SELA
uradni jezik španski z izposojenkami iz italijanščine in drugih evropskih jezikov
denarna enota peso (oznaka ARP)


Naravne razmere
Argentina je za Brazilijo druga največja država v Južni Ameriki, zato tudi njena velika pestrost v izoblikovanosti površja, podnebju in rastju. Poselitveno in gospodarsko težišče države je ravna, brezdrevesna travnata pokrajina Pampe na V. Proti S prehajajo v vroč, grmičast in gozdnat Gran Chaco. Med rekama Río Paraná in Urugvaj je argentinsko medrečje (Mezopotamija), ki je na S in J močvirno. Ob vsej z. meji proti Čilu se vleče mlado nagubano gorstvo Andov. Na S je suha in hladna visokogorska pokrajina puna (ok. 4000 m nad morjem), nad katero se dvigajo andski vrhovi. Številne gore so mogočni vulkanski stožci, med njimi Nevado Ojos del Salado (6880 m), ki velja za najvišji ognjenik na svetu. V j. delu Kordiljer je pokrajina Cuyo, staro špansko kolonizacijsko območje z Aconcaguo (6959 m), najvišjim vrhom vse Amerike. Na v. strani glavne verige so s tektonskimi jarki ločene Predkordiljere, pred njimi pa Antikordiljere (največji niz je Sierra de Córdoba). Močno poledenela Patagonska Kordiljera v j. delu Argentine se nadaljuje prek Ognjene zemlje vse do rta Horn. Med j. Andi in Atlantskim oceanom je sušno in hladno nižavje vzhodne Patagonije, ki se onstran Magellanovega preliva nadaljuje v sv. delu Ognjene zemlje. Severni del Argentine ima vroče tropsko, na skrajnem J subantarktično hladno podnebje, drugje prevladuje zmerno subtropsko podnebje. V v. delu lahko polarne zračne mase nemoteno prodirajo daleč proti severu. Ker se padavine, ki jih prinašajo z. vetrovi, ustavijo v Andih in padavine jv. pasatov na Brazilskem višavju, sta dve tretjini Argentine v sušnem pasu. Tam je prvotno rastje skoraj izginilo; velike površine so spremenjene v pašnike in njive in izpostavljene močni eroziji tal. Poleg savanskega gozda v medrečju in sušnega gozda v Gran Chacu še vednozeleni deževni gozd v Sierri de Misiones in na v. pobočjih gorskih verig na SZ ter trdolistni in iglasti gozdovi v Andih (do 2600 m nad morjem). V Patagoniji prevladuje borna stepa s šopastimi travami in grmičjem. Skupaj s sosedami je Argentina ustanovila več narodnih parkov, npr. ob brazilski meji okoli slapov na reki Rio Iguaçu in v visokogorskem svetu Patagonije ob čilski meji s številnimi jezeri (Volcán Lanin, Lago Nahuel Huapí, Los Glaciares).

Prebivalstvo
Tudi po številu prebivalcev jo v Južni Ameriki presega le Brazilija. 94 % prebivalcev je belcev, večinoma potomcev španskih, italijanskih, francoskih in slovanskih priseljencev. Mešanci (mestici, 6 %) so najhitreje naraščajoča skupina prebivalcev; prvotnih indijanskih prebivalcev (v Gran Chacu in Andih) je samo še ok. 30.000. Tujcev je ok. 10 %. Več kot 80 % prebivalcev živi v mestih, samo na širšem območju Buenos Airesa 40 % vsega prebivalstva (tudi več kot 15.000 preb./km2). Več kot 90 % Argentincev je katoličanov, katoliška Cerkev uživa tudi državno podporo; drugi so protestanti (2,5 %), judje in muslimani. Šolski sistem je dobro urejen. Osnovna šola je obvezna; nepismenih je uradno samo 7 %, dejansko pa precej več. Med več kot 50 univerzami je najstarejša v Córdobi (ustanovljena 1613).

Državna ureditev
Po ustavi iz 1853 je Argentina zvezna republika. Po novi ustavi iz 1994 sestavljata parlament (congreso de la nación) poslanska zbornica z 257 poslanci (vsaki dve leti izvolijo polovico poslancev) in senat z 72 člani (za devet let jih izvolijo vlade provinc; vsaka tri leta izvolijo tretjino sedežev). Predsednika države vsaka štiri leta izvolijo na neposrednih volitvah (mogoča je ena ponovitev mandata). Pravosodje je urejeno večinoma po francoskem code civil. Splošna vojaška obveznost.

Gospodarstvo
Današnja Argentina je industrijsko-kmetijska država. Čeprav je v kmetijstvu zaposlenih samo 12 % aktivnega prebivalstva, daje še vedno največji del izvoza. Kljub večkratnim poskusom agrarne reforme prevladuje veleposestništvo, tako da dve tretjini vseh kmetij obdelujejo najemniki. 80 % vseh njivskih površin je v Pampah. Glavni pridelki so pšenica, koruza, razl. vrste prosa (posebej sirek) in oljnice (predvsem soja, laneno in sončnično seme); pridelujejo še oves, rž, ječmen, riž, arašide, krompir, lucerno, bombaž, sladkorni trst, tobak, čaj, mate (surovina za argentinsko narodno pijačo). Ob vznožju Andov v umetno namakanih oazah gojijo povrtnine, sadje in predvsem vinsko trto. Večji del kmetijskih površin so pašniki. Prevladuje ekstenzivna živinoreja, zlasti govedoreja; na območjih, kjer pridelujejo koruzo, je pomembna prašičereja. Argentina ima le malo gospodarsko pomembnega gozda. Iz dreves kebračo v Gran Chacu pridobivajo tanin za strojenje kož. Središče ribištva je Mar del Plata. Čeprav ima Argentina precej rudnega bogastva, so nahajališča v tako neugodnih legah, da se izkoriščanje večinoma ne izplača. Najpomembnejše je črpanje nafte in zemeljskega plina ob patagonski obali in v predgorju Andov. Energetika vse bolj temelji na velikih zalogah vodne energije. V industriji je na prvem mestu predelava kmetijskih pridelkov; pomembne panoge so predelava mesa, olja in žita. Klavniška industrija je zgoščena v velikih obratih (frigoríficos za zamrzovanje mesa) ob Ríu de la Plata. V Pampah so še tovarne za predelavo žita in oljarne, v provincah Tucumán in Salta tovarne sladkorja; razvita je še tekstilna, kovinska (jeklarne in valjarne), strojna, avtomobilska, elektroindustrija, industrija gradbenega materiala, papirna, kemijska in petrokemijska industrija. Izvažajo predvsem žito, meso, mesne izdelke in živino. Razvoj argentinskega gospodarstva ovirata politična in gospodarska nestabilnost ter izjemno velika inflacija. Realni domači proizvod je po 1980 upadel, čeprav se je število prebivalcev zelo povečalo. Razlike v dohodkih in razporeditvi premoženja so zelo velike, kupna moč prebivalstva, ki je nujen pogoj za razvoj samostojnega gospodarstva, pa nizka. V začetku 90. let so začeli izvajati gospodarske reforme, mdr. tudi privatizacijo podjetij in liberalizacijo zunanje trgovine, radikalno so zmanjšali denarno maso v obtoku (monetarna reforma 1992), s čimer skušajo ustvariti na svetovnih trgih konkurenčno gospodarstvo. Huda ovira pri tem je skromna proizvodnja industrijskega blaga, izvoz kmetijskih pridelkov pa zavirajo težnje razvitih držav po samooskrbi. Železniško in cestno omrežje sta razmeroma gosta samo v srednji Argentini, posebej na območju Buenos Aires–Córdoba–Bahía Blanca. V glavnem mestu sta tudi najpomembnejše pristanišče v državi in eno največjih letališč na svetu. Narašča pomen turizma; večina tujih gostov prihaja iz sosednjih držav. Najbolj obiskani so kopališča ob atlantski obali, slapovi na Riu Iguaçu, Sierra de Córdoba, narodni parki v Andih in naravni rezervati na Ognjeni zemlji.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 154,4 mlr. USD, 4220 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena) kmetijstvo 6 %, industrija 28 %, storitvene dejavnosti 66 %
uvoz (2000, ocena) 23,8 mlr. USD
izvoz (2000, ocena) 26,5 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 155 mlr. USD


Zgodovina
1516 je Španec J. D. de Solís odkril Río de la Plata (‘srebrno reko’), 1535 so ustanovili Buenos Aires. Deželo so poimenovali po domnevnem srebrnem bogastvu (latinsko argentum, ‘srebro’). Od 1776 je bilo tam špansko podkraljestvo Buenos Aires ali La Plata. Največ priseljencev je prišlo iz španske posesti v Peruju in Čilu; sklenjeno so poselili le ozek obalni pas. 1816 so kreoli razglasili neodvisnost; osvobodilna vojna pod vodstvom Belgrana in J. de San Martína. Sledila je vojna med unitaristi in federalisti. 1829–52 je vladal general J. M. de Rosas (federalist), ki je postavil temelje enotni državi; 1853 prva ustava po zgledu ZDA. 1865–70 vojna s Paragvajem. 1880 so bili unitaristi dokončno poraženi; Buenos Aires je postal glavno mesto in kot zvezno okrožje ločen od okolice. Prevlada britanskega vpliva. 1856 začetek gradnje železnic; 1876 začetek množičnega priseljevanja iz Evrope. Gospodarski vzpon, Argentina je postala ena največjih izvoznic žita in volne. Zaostritev socialnih nasprotij med veleposestniki in kmetijskimi delavci, velikimi trgovci in industrijskim proletariatom v mestih, vse večji vpliv meščanskega srednjega razreda. Voditelj radikalne stranke H. Irigoyen je skušal izpeljati socialne reforme; med prvo svetovno vojno nevtralna, vendar razpad stranke; posledica svetovne gospodarske krize 1929/30 je bila mdr. nova politična kriza, ki je pripeljala do državnih udarov in vojaških diktatur (1930 in 1943). Tudi med drugo svetovno vojno je Argentina ostala nevtralna do 27.3.1945; vojna napoved šele po vojaškem udaru. 1946 je ob podpori sindikatov postal predsednik države major J. D. Perón, od 1949 pa je vladal kot diktator; skupaj z izredno priljubljeno ženo Evo je izpeljal velike socialne reforme, podelil širokim množicam (descamisados) vse socialne pravice, podržavil tuja podjetja, pospeševal industrializacijo. Gospodarska kriza, omejevanje svobode govora in spor s katoliško Cerkvijo so 1955 pripeljali do Perónovega padca. 1955–58 vojaška hunta generala P. E. Aramburuja; predsedniki 1958–63 Frondizi, 1963–66 Illia, 1966–70 Ongania; 1970 je oblast neposredno prevzela vojska. 1971 razveljavitev odloka o prepovedi strank. 1973 ponovna izvolitev J. D. Peróna za predsednika države; po njegovi smrti 1974 je bila predsednica M. E. M. Perón, marca 1976 so jo strmoglavili z državnim udarom. 1976–81 vojaška hunta generala Videle, 1981 general Viola, 1981/82 general Galtieri. Razpustitev parlamenta, prepoved političnega delovanja, zatiranje opozicije s terorističnimi metodami, kršenje človekovih pravic. Gospodarska kriza, za katero je bila odgovorna vojaška hunta (inflacija, beg kapitala, velika zadolženost v tujini), je sprožila množične proteste prebivalcev. 1982 argentinski vdor na Falklande; sledila je vojna z Veliko Britanijo, končala se je s porazom argentinske vojske. Odstop vojaške hunte; 1983–89 predsednik države R. Alfonsín; v tem obdobju in pod njegovim naslednikom peronistom C. Menemom (od 1989) več poskusov državnega udara. Strogi varčevalni ukrepi v boju proti dolgotrajni gospodarski krizi in splošna amnestija za zaprte člane nekdanje vojaške hunte v okviru narodne sprave so sprožili ostre proteste. Dodatna posledica sedanje gospodarske politike je naraščajoča revščina, ki zajema tudi široke plasti srednjega sloja. Predsednik si je z zatiranjem zelo razširjene korupcije v politiki in državni upravi, tudi med svojimi najbližjimi sodelavci, pridobil velik ugled, vendar hkrati tudi omajal svoj položaj. 1999 je bil za predsednika izvoljen Fernando de la Rua, gospodarsko stanje pa se je še naprej slabšalo. 2001 je prišlo do finančnega zloma države. De la Rua je po množičnih protestih odstopil, prav tako, po le desetih dnevih, začasni predsednik Rodriguez Saa. 2.1.2001 je oblast prevzel Eduardo Duhalde. Na začetku gospodarske prenove so devalvirali peso za 30 % in delno odprli banke. Nekdanji predsednik Menem se je na volitvah aprila 2003 odrekel drugemu krogu volitev in predsednik gospodarsko še vedno nestabilne Argentine je postal N. C. Kirchner Ostoic.

Sorodna gesla: ABC-države | Alfonsín, Raúl | Antikordiljere | Aramburu, Pedro Eugenio | argentinska vinorodna območja in vina | Argentinsko antarktično območje | Buenos Aires | Cuyo | Falklandi | Gran Chaco | Irigoyen, Hipólito | Kirchner Ostoic, Néstor Carlos | laplatske države | Menem, Carlos | Pampe | Patagonija | Perón, Juan Domingo | Perón, María Estella Martínez | puna | Rosas, Juan Manuel de | San Martín, José de


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek