Mars, 1. mitologija:rimski bog vojne, ki ustreza grškemu Aresu; pri Italikih za Jupitrom najpomembnejši bog, v Rimu arhaična trojica bogov Jupiter – Mars – Kvirin; v mitologiji oče Romula in Rema, zato velja za pradeda Rimljanov.
Sorodna gesla: Favn | Marsovo polje | Rea Silvija | Romul2. astronomija:znak ♂, Zemlji najbližji zunanji planet; navidezni premer se glede na oddaljenost Marsa od Zemlje (55–400 mln. km) giblje med 18" in 3", navidezni sij od –2m do +2m; pravi ekvatorski premer Marsa meri 6790 km (53 % premera Zemlje), polarni premer je ok. 35 km krajši. Vrtilna doba Marsa je 24 ur, 37 minut, 23 s; Sonce obkroži na srednji razdalji 228 mln. km v 687 dneh s srednjo hitrostjo 24,1 km/s. Giblje se po eliptičnem tiru (ekscentričnost 0,093); naklon ravnine tira k ravnini ekvatorja Marsa je 25° 12'. Zato so na Marsu letni časi, v katerih se manjšata oz. večata območji »ivja« in »snega« okoli polov Marsa (polarni kapici). Masa Marsa je 0,107 mase Zemlje, srednja gostota 3,9 g/cm3, težnostni pospešek 38 % težnostnega pospeška Zemlje, ubežna hitrost 5,0 km/s. Površje Marsa, ki se v nekaj desetletjih skoraj ni spremenilo, je sestavljeno iz svetlih (rumeno-rdečih) predelov (domnevnih puščav), prepredenih, predvsem blizu ekvatorja, s temnejšimi sivkastimi območji. Po nekaterih opazovanjih se ta območja večajo, ni pa ugotovljeno, da bi se spreminjala tudi njihova barva. Odsevanje klorofila ni zaznavno, kar spodbija hipotezo, da so ta območja obrasla z rastlinstvom, podobnim lišajem ali mahovom. Obstoj mikroorganizmov ni izključen. Najvišja temperatura je v ekvatorskem območju +20 °C do +30 °C, ponoči –70 °C, na polih do –100 °C. Zelo redka atmosfera je pretežno (80–90 %) iz ogljikovega dioksida, 10 % argona in 0,001 % vodika. Prostega kisika ni zaznati, zato je višje razvito življenje (v obliki, kakršno poznamo na Zemlji) nemogoče. Temne črte, ki jih je na Marsu prvi opazoval G. V. Schiaparelli 1877 (po videzu so jih imenovali Marsovi prekopi), so le optični pojav. Posnetki ameriške vesoljske sonde vrste Mariner (julij 1965) kažejo na površju Marsa kraterje, podobne tistim na Luni. 13.11.1971 se je Mariner 9 vtiril na eliptični tir okoli Marsa in ga obkrožal vsakih 11,98 ure. Posnetki, ki jih je sonda posredovala na Zemljo, so pokazali, da na površju Marsa niso samo kraterji, ampak tudi orjaški vulkani. Največji, Olimp (Olympus), ima v podnožju premer 500 km, visok je 25 km, premer kraterja je 65 km. Na JV mu sledijo v vrsti poleg dveh manjših še trije veliki vulkani (Tarsejsko pogorje = Tharsis Montes). Drugod površje skoraj ne kaže notranje dejavnosti. Bržkone je Mars še na zgodnejši razvojni stopnji. To potrjuje tudi obstoj pečin, ki se raztezajo kot mogočen splet kanjonov, dolg 4000 km, 100 km širok, do 6,5 km globok, ki teče vzporedno ekvatorju (Marinerske doline = Valles Marineris). Sondi tipa Viking, ki sta poleti 1976 pristali na Marsu, sta pokazali, da je površje Marsa pokrito s peskom in večjimi in manjšimi skalami. V tleh je presenetljivo visoka vsebnost kisika, v atmosferi pa sta odkrili dušik. Na planet je bilo poslanih več sond, najuspešnejši pa sta bili Spirit in Oportunity, ki sta na Marsu pristali 2004. Zanesljivi dokazov o življenju na Marsu (še) niso našli. Mars ima dva majhna, nepravilno oblikovana satelita, Fobos (srednji premer 20 km) in Deimos (srednji premer 10 km), ki ga obkrožata na razdalji 9400 oz. 23.500 km.
Dostopnost